×
Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju: »SEU«) je v postopku predhodnega odločanja izdalo sodbo v zadevi pod opr. št. C-449/21, Towercast SA SU proti Autorité de la concurrence, z dne 16. 3. 2023 (v nadaljevanju: »zadeva Towercast«).
Družba Towercast, ki deluje na francoskem trgu prizemnega televizijskega oddajanja, je leta 2017 pri francoskem organu za varstvo konkurence vložila prijavo. Prijava se je nanašala na prevzem kontrole ad družbo Itas s strani družbe TDF, operaterja s prevladujočim položajem na trgu in – po prevzemu -edinega preostalega konkurenta družbe Towercast. Koncentracija med družbama Itas in TDF ni bila priglašena francoskemu organu za varstvo konkurence in Evropski komisiji, saj pragovi prometa družb, udeleženih v koncentraciji, niso bili doseženi ne po nacionalnem pravu, ne po Uredbi o združitvah. Posledično tudi ni bila opravljena ex ante presoja koncentracije.
Družba Towercast je zatrjevala, da je TDF prevzel družbo Itas zgolj z namenom, da bi s trga izločil konkurenta s posebej agresivno cenovno taktiko (t.i. killer acquisition), zaradi česar naj bi prevzem pomenil zlorabo prevladujočega položaja. Francoski organ za varstvo konkurence je prijavo zavrnil, Towercast pa zoper odločitev francoskega organa za varstvo konkurence vložil tožbo pred pristojno nacionalno sodišče.
Francosko sodišče je v okviru odločanja o zadevi SEU postavilo predhodno vprašanje, in sicer:
ali lahko nacionalni organ, pristojen za konkurenco, v okviru prepovedi zlorabe prevladujočega položaja, določeni v pravu Evropske unije (v nadaljevanju: »EU«), opravi naknadno (ex post) presojo koncentracije, ki jo izvede podjetje v prevladujočem položaju, če ta koncentracija ne dosega praga prometa, določenega v nacionalnem pravu in Uredbi o združitvah[1] in zaradi tega ni bila predmet predhodne (ex ante) presoje koncentracije?
SEU je v zadevi Towercast odločilo, da je koncentracija, ki nima vpliva na evropski trg, lahko predmet ex post nadzora s strani nacionalnih organov za konkurenco in nacionalnih sodišč na podlagi neposrednega učinka prepovedi zlorabe prevladujočega položaja, ki jo določa pravo EU, pri čemer se v ta namen uporabijo nacionalna postopkovna pravila. Nacionalni organi za varstvo konkurence morajo v okviru ex post presoje koncentracije preveriti, ali je prevzemnik, ki ima na trgu prevladujoč položaj in je pridobil nadzor nad prevzetim podjetjem na trgu, bistveno omejeval konkurenco na zadevnem trgu. Uredba o združitvah tako ne izključuje ex post presoje koncentracije, ki ne dosegajo praga za promet.
Odločitev SEU v praksi torej pomeni, da so lahko določene koncentracije predmet naknadne presoje ravnanja na trgu, kljub temu, da sicer niso predmet predhodne presoje koncentracije po nacionalnem pravu in Uredbi o združitvah.
[1] UREDBA SVETA (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (Uredba o združitvah).
Petega januarja 2023 je stopila v veljavo Direktiva o trajnostnem poročanju podjetij (“CSRD”)[1]. CSRD spreminja sedanjo direktivo o nefinančnem poročanju (“NFRD”)[2] tako, da posodablja in krepi pravila o družbenih in okoljskih informacijah, ki so jih podjetja dolžna poročati.
CSRD podpira Evropski zeleni dogovor, to je sklop predlogov, s katerimi naj bi podnebne, energetske, prometne in davčne politike EU omogočile zmanjšanje neto emisij toplogrednih plinov za vsaj 55 % do leta 2030 v primerjavi z ravnmi iz leta 1990. Evropski zeleni dogovor je evropska strategija rasti, katere cilj je izboljšati blaginjo in zdravje državljanov, zagotoviti, da bo Evropa do leta 2050 podnebno nevtralna, ter zaščititi, ohraniti in povečati naravni kapital in biotsko raznovrstnost EU. V okviru teh prizadevanj podjetja potrebujejo celovit trajnostni okvir, da lahko ustrezno spremenijo svoje poslovne modele. Z namenom zagotoviti prehod na področju financ, preprečiti “green washing” in usmeriti zasebne naložbe v prehod na podnebno nevtralno gospodarstvo, je Evropska komisija sprejela več direktiv in uredb v okviru Svežnja o trajnostnem financiranju in EU taksonomiji, ki ga sestavljajo (i) direktiva CSRD, (ii) delegirani akt o taksonomiji EU za podnebje in (iii) šest delegiranih aktov o spremembi fiduciarnih dolžnosti ter naložbenem in zavarovalniškem svetovanju.
Področje uporabe direktive je znatneje razširjeno. Nabor podjetij, ki bodo skladno s CSRD obvezana poročati o trajnostno naravnanem poslovanju, je znatno razširjen in obsega skoraj 50.000 velikih, srednje velikih ter malih podjetij, ki kotirajo na borzi.
Direktiva velja za tri skupine podjetij:
Poročanje skladno s CSRD bodo morala najprej izvajati podjetja, za katera že velja NFRD, in sicer bodo ta podjetja morala nova pravila prvič uporabiti v poslovnem letu 2024, za poročila, objavljena leta 2025.
Nova pravila direktive CSRD naj bi zagotovila, da bodo imeli vlagatelji in druge zainteresirane strani dostop do informacij, ki jih potrebujejo za oceno naložbenih tveganj, ki izhajajo iz podnebnih sprememb in drugih trajnostnih vprašanj. V skladu z direktivo mora biti trajnostno poročanje “primerljivo, zanesljivo in za uporabnike enostavno za iskanje in uporabo z digitalnimi tehnologijami”. Poleg tega bodo pravila CSRD ustvarila kulturo preglednosti glede vpliva podjetij na ljudi in okolje. Nenazadnje se bodo z uskladitvijo informacij, ki jih je treba zagotoviti, srednjeročno do dolgoročno zmanjšali stroški poročanja za podjetja. CSRD določa tudi obvezno revizijo trajnostnih informacij, o katerih poročajo podjetja ter predvideva digitalizacijo informacij o trajnosti.
Države članice EU so zavezane novo direktivo v nacionalno zakonodajo prenesti v roku 18 mesecev po začetku njene veljavnosti.
[1] DIREKTIVA (EU) 2022/2464 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 14. decembra 2022 o spremembi Uredbe (EU) št. 537/2014, Direktive 2004/109/ES, Direktive 2006/43/ES in Direktive 2013/34/EU glede poročanja podjetij o trajnostnosti.
[2] Direktiva 2014/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2014 o spremembi Direktive 2013/34/EU glede razkritja nefinančnih informacij in informacij o raznolikosti nekaterih velikih podjetij in skupin Besedilo velja za EGP.
Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-4/20-66 z dne 16. 2. 2023, v postopku, začetem na zahtevo Banke Slovenije, v celoti razveljavilo Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB). Predlagateljica je vložila zahtevo za oceno ustavnosti več členov ZPSVIKOB ter 350.a člena Zakona o bančništvu (ZBan-1). Navedeno določilo ZBan-1 je urejalo odgovornost Banke Slovenije za povračilo škode nekdanjim imetnikom kvalificiranih obveznosti bank, do katere so imetniki upravičeni, če dokažejo, da je škoda, ki je nastala zaradi učinkov izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti banke, višja, kot bi bila v primeru, če izredni ukrep ne bi bil izrečen. ZPSVIKOB je urejal postopek uveljavljanja teh odškodnin na podlagi navedene določbe ZBan-1 ter mehanizem financiranja odškodnin.
Predlagateljica je izpodbijanemu zakonu očitala predvsem neskladje z drugim odstavkom prvega odstavka 152. člena Ustave RS, ki določa, da je centralna banka samostojna v svojem delovanju in odgovarja neposredno Državnemu zboru. Ustavno sodišče je poudarilo, da se mora samostojnost oziroma neodvisnost centralne banke iz drugega odstavka 152. člena Ustave RS razlagati v tesnem sozvočju s pravom EU, zaradi česar je v letu 2021 prekinilo postopek in zadevo predložilo Sodišču EU (SEU) v predhodno odločanje. Glede na odgovore SEU je po presoji Ustavnega sodišča bistveno predvsem dejstvo, da z nacionalnimi pravili, ki določajo odgovornost nacionalnih centralnih bank za škodo, povzročeno pri opravljanju njihovih funkcij, nacionalnih centralnih bank ni mogoče postaviti v položaj, ki bi kakorkoli ogrozil njihovo sposobnost samostojnega opravljanja nalog, ki spadajo v okvir Evropskega sistema centralnih bank, tj. predvsem zagotavljanje stabilnosti cen. Ustavno sodišče je posledično poudarilo pomen neodvisnosti nacionalnih centralnih bank na podlagi 130. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in 7. člena Protokola št. 4. Namen teh določb je namreč zagotoviti zavarovanje Evropskega sistema centralnih bank, katerega sestavni del je tudi Banka Slovenije, pred vsemi političnimi pritiski, da se ji omogoči učinkovito uresničevanje njegovih ciljev.
Kot ključno je Ustavno sodišče opredelilo vprašanje, ali lahko v 40. členu ZPSVIKOB določen mehanizem financiranja odškodnin, poseže v finančno neodvisnost Banke Slovenije. 40. člen ZPSVIKOB je namreč določal, da se vsi dobički, ki so bili doseženi od 1. 1. 2019 dalje do pravnomočnosti sodnih odločb o plačilu odškodnine, uporabijo za oblikovanje namenskih rezerv, namenjenih izključno izplačilu pavšalnega nadomestila iz 4. člena ZPSVIKOB in odškodnin nekdanjim imetnikom. Poleg tega se splošne rezerve, ki so bile oblikovane do 1. 1. 2019, do višine polovice lahko uporabijo za financiranje odškodnin, če prej omenjene namenske rezerve ne zadoščajo. Če niti to ne zadošča za plačilo končnega zneska, preostanek financira Republika Slovenija s premostitvenim kreditom. Vračilo kredita se opravi iz dobičkov, ki jih Banka Slovenije doseže pozneje in ki jih posledično v času, dokler kredit še ni odplačan, ni mogoče uporabiti za oblikovanje splošnih rezerv.
V zvezi z mehanizmom financiranja odškodnin je Ustavno sodišče izpostavilo predvsem pomen splošnih rezerv centralne banke. Centralne banke namreč v okviru svojega delovanja sprejemajo odločitve, ki zanje pomenijo tveganje za izgube, zaradi česar obstajajo splošne rezerve. Ustrezna višina teh rezerv kaže na to, da je centralna banka predvidela učinke sprejetih ukrepov in jih ima pod nadzorom. Glede na navedeno je Ustavno sodišče zaključilo, da mehanizem izplačila odškodnin po ZPSVIKOB lahko vpliva na zmožnost Banke Slovenije za učinkovito izpolnjevane nalog v okviru Evropskega sistema centralnih bank, ter ji preprečuje samostojno oblikovanje rezerv. Zakonska obveznost najetja posojila od RS pa ji prav tako preprečuje oblikovanje splošnih rezerv do odplačila kredita. Navedeno po mnenju Ustavnega sodišča Banko Slovenije postavlja v položaj odvisnosti od političnih organov, in sicer Vlade in Državnega zbora, kjer je potencialno izpostavljena političnim pritiskom, kar pa po mnenju SEU ni združljivo z neodvisnostjo nacionalnih centralnih bank, ki jo zagotavljata 130. člen PDEU in 7. člen Protokola št. 4. Glede na vse navedeno je Ustavno sodišče presodilo, da je 40. člen ZPSVIKOB v neskladju z drugim stavkom prvega odstavka 152. člena Ustave RS.
Nadalje je Ustavno sodišče presojalo tudi skladnost 4. do 7. člena ZPSVIKOB s prepovedjo denarnega financiranja. ZPSVIKOB je v 4. do 7. členu določal možnost pavšalnega nadomestila izključno za določene male vlagatelje kreditne institucije, katerih finančni inštrumenti so bili izbrisani. Vlagatelji, katerih letni bruto dohodki v letu 2013 niso presegali določenega zneska, lahko zahtevajo izplačilo pavšalnega nadomestila v višini 80 odstotkov ob nakupu vplačane vrednosti zakonsko določenih finančnih inštrumentov, ne da bi pri tem izkazali, da so izpolnjeni pogoji za odškodninsko odgovornost po prvem odstavku 350.a člena ZBan-1. Do izplačila nadomestil bi prišlo brez ugotavljanja, ali je Banka Slovenije v celoti spoštovala pravila, ki so v zvezi z ugotavljanjem pogojev za izbris veljala zanjo, oziroma tudi če je ravnala z vso potrebno skrbnostjo. Ustavno sodišče je zaključilo, da so neustavne tudi določbe 4. do 7. člena ZPSVIKOB, saj se tudi pavšalno nadomestilo iz teh določb financira na enak način kot zgoraj opisane odškodnine. Poleg tega pa so po presoji Ustavnega sodišča določbe 4. do 7. člena ZPSVIKOB v neskladju tudi s prepovedjo denarnega financiranja iz prvega odstavka 123. člena PDEU in 21.1 člena Protokola št. 4. Namen navedene prepovedi denarnega financiranja je zagotavljanje neodvisnosti nacionalnih centralnih bank, saj omogoča nadzor nad količino denarja v obtoku. Po mnenju Ustavnega sodišča je treba drugi stavek prvega odstavka 152. člena Ustave RS, ki določa, da je centralna banka samostojna v svojem delovanju, razlagati na način, da vsebuje tudi prepoved denarnega financiranja.
Predlagateljica je zahtevala tudi presojo skladnosti določb o objavi dokumentov in o virtualni podatkovni sobi iz 10. do 23 člena ZPSVIKOB z ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude in človekovo pravico do varstva osebnih podatkov, vendar ji tovrstnega neskladja ni uspelo izkazati.
Kljub temu je Ustavno sodišče z odločbo razveljavilo celoten ZPSVIKOB. Določbo 40. člena ZPSVIKOB je namreč opredelilo kot osrednjo določbo ZPSVIKOB, ki je ključna za obstoj celotnega zakona. Ob tem je pojasnilo, da razveljavitev zgolj tega člena zakona ne odpravlja ustavnopravnih tveganj, ki jih predstavlja ureditev, ki posega v splošne rezerve Banke Slovenije zaradi izplačil iz naslova odškodninske odgovornosti za opravljanje funkcije, ki ne spada med njene temeljne naloge, in ki jo postavlja v položaj odvisnosti od političnih organov oziroma pritiskov. Ker je sodišče razveljavilo 40. člen ZPSVIKOB, obstoj celotnega zakona posledično nima več pomena.
V posledici razveljavitve celotnega zakona je v pravnem redu nastala protiustavna pravna praznina, ki jo mora zakonodajalec skladno z opozorilom Ustavnega sodišča v najkrajšem mogočem roku zapolniti. Pri tem je spomnilo na dejstvo, da Državni zbor še ni odpravil ugotovljene protiustavnosti na podlagi odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016, ter da je v posledici tega prišlo tudi do odločitve ESČP v zadevi Pintar in drugi proti Sloveniji. ESČP je namreč izpostavilo, da je Republika Slovenija nekdanjim imetnikom izbrisanih obveznosti kršila človekovo pravico do zasebne lastnine iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, pri čemer je posebej poudarilo, da je Republika Slovenija odgovorna za zagotavljanje pravic nekdanjih imetnikov izbrisanih obveznosti. V luči navedenega je Ustavno sodišče dodalo, da bi zakonska ureditev, ki bi ekonomsko breme napak pri izbrisu kvalificiranih obveznosti nalagala kateremukoli subjektu kot pa državi kot varuhu javnega interesa, zaradi katerega je bil izbris sploh opravljen, težko skladna z Ustavo RS.
Sodišče Evropske unije (»SEU«) je s sodbo v zadevi opr. št. C-555/21 odgovorilo na zahtevo za predhodno odločanje, ki jo je nanj naslovilo Avstrijsko vrhovno sodišče v zvezi z razlago Direktive 2014/17 o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine.
Avstrijsko vrhovno sodišče je predhodno vprašanje naslovilo v zvezi s sodnim postopkom, ki teče pred avstrijskimi sodišči, v katerem tamkajšnje združenje za varstvo interesov potrošnikov (nem. Verein für Konsumenteninformation) izpodbija splošni pogoj, ki ga banka UniCredit Bank Austria uporablja v svojih hipotekarnih kreditnih pogodbah. S spornim pogojem namreč banka, v primeru predčasnega poplačila potrošniškega hipotekarnega kredita, sorazmerno zmanjša le obresti in stroške kredita, ki so odvisni od trajanja kredita, pri tem pa sorazmernega zmanjšanja ne upošteva tudi za tiste stroške, ki niso odvisni od trajanja kredita (npr. stroške obdelave kredita).
SEU je na vprašanje ali Direktiva 2014/17 nasprotuje nacionalni ureditvi, s katero je določeno, da pravica potrošnika do zmanjšanja skupnih stroškov kredita, v primeru predčasnega odplačila kredita, vključuje le obresti in stroške, ki so odvisni od trajanja pogodbe, odgovorilo, da direktiva taki ureditvi ne nasprotuje. V primeru predčasnega poplačila lahko torej potrošnik zahteva le zmanjšanje obresti in stroškov, ki so odvisni od trajanja pogodbe.
SEU je poudarilo, da je namen pravice do zmanjšanja skupnih stroškov kredita v tem, da se kreditna pogodba prilagodi glede na okoliščine predčasnega odplačila. Ta pravica torej ne vključuje (i) stroškov, ki jih potrošnik nosi ne glede na trajanje pogodbe ter (ii) storitev, ki so bile ob predčasnem odplačilu že v celoti opravljene. SEU je v sodbi še poudarilo, da morajo nacionalna sodišča zagotoviti, da stroški, ki jih nosi potrošnik v primeru predčasnega poplačila kredita, objektivno ne pomenijo nadomestila v korist kreditodajalca za začasno uporabo kapitala ali za storitve, ki bi jih bilo potrebno ob predčasnem odplačilu še opraviti.
Dne 22. 2. 2023 je pričel veljati Zakon o zaščiti prijaviteljev (»ZZPri«), s katerim se je v pravni red Republike Slovenije prenesla Direktiva (EU) 2019/1937 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2019 o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije.
Prijavitelji oz. žvižgači so tiste fizične osebe, ki prijavijo ali javno razkrijejo informacije o kršitvi, pridobljeni v svojem delovnem okolju. Pri tem ne gre zgolj za osebe, ki delo pri delodajalcih opravljajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, temveč so do zaščite skladno z določbami ZZPri upravičene tudi vse fizične osebe v podobnih razmerjih na drugi pravni podlagi (npr. podjemna pogodba). Do zaščite skladno z določbami ZZPri so prijavitelji upravičeni, če na podlagi utemeljenih razlogov menijo, da so bile prijavljene informacije ob prijavi resnične in če prijavo podajo pravočasno, tj. pred potekom dveh let od prenehanja kršitve ter na način, skladen z določbami ZZPri.
Namen ZZPri je zaščita prijaviteljev pred povračilnimi ukrepi. Hkrati ZZPri določa tudi postopke in načine za prijavo, obveznosti zavezancev, da vzpostavijo notranje sisteme za prijavo ter pristojnosti Komisije za preprečevanje korupcije in drugih organov za zaščito prijaviteljev, njihovo podporo ter nadzor nad izvajanjem ZZPri.
Poleg prijaviteljev so do zaščite upravičeni tudi posredniki in povezane osebe (npr. sodelavci, sorodniki prijavitelja ter pravni subjekti v njegovi lasti), če je verjetno, da so ali bi lahko bili zaradi povezanosti s prijaviteljem zoper njih uvedeni povračilni ukrepi.
Zoper osebe, zaščitene z ZZPri, so prepovedani vsakršni povračilni ukrepi, zlasti pa npr. odpoved delovnega razmerja, premestitev na nižje delovno mesto, prenos delovnih nalog, sprememba kraja delovnega mesta, sprememba delovnega časa, šikaniranje ipd. V primeru povračilnih ukrepov lahko prijavitelj uveljavlja sodno varstvo pred pristojnim sodiščem, pri čemer je oproščen plačila sodnih taks in upravičen do brezplačne pravne pomoči ne glede na njegov materialni položaj.
Hkrati je prijaviteljem v okviru ti. podpornih ukrepov na voljo psihološka podpora, v določenih primerih pa tudi nadomestilo za primer brezposelnosti. Prav tako ZZPri predvideva izključitev odgovornosti prijavitelja glede razkritja informacij v okviru prijave, ki pa ni absolutna. Tako npr. izključitev odgovornosti prijavitelja ne velja glede izdaje poklicnih skrivnosti odvetnikov in zdravstvenih delavcev.
Poleg določb o zaščiti in podpori prijaviteljev, ZZPri uvaja tudi mehanizem za prijavo zaznanih kršitev. V povezavi s tem morajo zavezanci vzpostaviti ustrezne prijavne poti, imenovati zaupnika, ki bo preizkušal in obravnaval prijavljene kršitve ter sprejeti poseben notranji akt, ki bo opredelil postopek s prijavo, preiskavo, odpravo kršitev in seznanjanje vodstva s postopkom.
Med zavezance ZZPri uvršča (i) subjekte v javnem in zasebnem sektorju s 50 ali več zaposlenimi, (ii) subjekte z najmanj 10 zaposlenimi, če svojo glavno registrirano dejavnost opravljajo na področju zdravstva, ravnanja z odplakami ter drugih področjih, posebej določenih z ZZPri ter (iii) določeni državni organi in samoupravne lokalne skupnosti.
Zavezanci v zasebnem sektorju, ki zaposlujejo več kot 250 delavcev in vsi zavezanci v javnem sektorju, morajo vzpostaviti in urediti postopek notranje prijave v 90 dneh od uveljavitve ZZPri, tj. najkasneje do 23. 5. 2023. Zavezanci v zasebnem sektorju, ki zaposlujejo manj kot 250 delavcev, imajo čas za takšno postopanje do 17. 12. 2023.
Kršitve zavezancev ZZPri deli na sistemske, lažje in težje prekrške. Za vodenje in odločanje postopkov o prekrških je pristojna Komisija za preprečevanje korupcije. Izvedba povračilnih ukrepov proti prijavitelju predstavlja težji prekršek, za katerega se lahko pravna oseba kaznuje z globo od 5.000 EUR do 20.000 EUR, če gre za srednjo ali veliko gospodarsko družbo pa z globo od 10.000 EUR do 60.000 EUR. Za prekršek lahko odgovarjajo tudi odgovorne osebe, ki se jim v primerih težjih prekrškov naloži globa od 500 EUR do 2500 EUR. Lažji prekršek, za katerega je predvidena nekoliko nižja globa, pa predstavlja npr. grožnja oz. poskus izvedbe povračilnega ukrepa.
Kot poseben prekršek je predviden tudi prekršek prijavitelja, ki naklepno prijavi ali javno razkrije neresnične informacije. Za takšne primere ZZPri predvideva odmero globe od 400 do 1.200 EUR.
S koncem meseca februarja poteče rok za oddajo več davčnih napovedi za odmero dohodnine in davkov za leto 2022, in sicer:
Zgoraj navedene napovedi je mogoče oddati elektronsko prek spletnega portala eDavki ali v fizični obliki na predpisanem obrazcu, ki se odda osebno ali s priporočeno pošto pri pristojnem finančnem uradu do vključno 28. februarja 2023. Podrobna navodila glede oddaje posameznih napovedi so vsebovana v Javnem pozivu FURS.
Dohodki iz kapitala so obdavčeni po 25-odstotni stopnji, ki se znižuje na vsakih pet let imetništva, tako da po prvih petih letih imetništva kapitala znaša 20 odstotkov, po desetih letih 15 odstotkov, po 15 letih pa 0 odstotkov. Obresti, izplačane v bankah in hranilnicah v Sloveniji ali EU, so obdavčene le nad 1.000,00 EUR, kadar pa obresti izplača banka ali hranilnica, ki ni članica EU, so obdavčene vse prejete obresti ne glede na znesek.
Napoved za odmero dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem morajo oddati vsi zavezanci, ki so v letu 2022 fizičnim osebam oddali v najem premično ali nepremično premoženje. Dohodek iz oddajanja premoženja v najem v letu 2022 se obdavčuje po 15 odstotni stopnji od prejetih najemnin, znižanih za normirane stroške v višini 10 odstotkov. Namesto normiranih stroškov lahko zavezanec uveljavlja tudi dejanske stroške, ki ohranjajo uporabno vrednost premoženja. Zavezanci, ki so rezidenti Republike Slovenije, morajo napovedati vse dohodke iz oddajanja premoženja v najem z virom v Sloveniji, kot tudi izven nje, za nerezidente pa ta obveznost velja samo za dohodke od oddajanja premoženja v najem z virom v Sloveniji.
V zvezi z odmero dohodnine od dohodka od oddajanja premoženja v najem je FURS pred kratkim naznanil, da bo poostril nadzor na terenu.
Za izvedene finančne instrumente velja, da je odsvojitev pred potekom 12 mesecev imetništva obdavčena po 40-odstotni stopnji, kasneje pa je odsvojitev obdavčena po 27,5-odstotni stopnji in se z leti znižuje tako, da po 20 letih imetništva davka ob odsvojitvi ni potrebno plačati.
Poleg roka za zgornje napovedi, se bliža tudi rok za oddajo obračuna davka od dohodkov pravnih oseb ter davčnega obračuna akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2022. Oba obračuna je potrebno oddati elektronsko preko spletnega portala eDavki, in sicer najpozneje 31. marca 2023.
Novi Zakon o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju: ZVOP-2) je bil 15. decembra 2022 sprejet v Državnem zboru, 27. decembra 2022 objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije in začel veljati 26. januarja 2023. Tako je Slovenija še zadnja izmed članic EU sprejela nacionalno zakonodajo na področju varstva osebnih podatkov in s to uredila še nekatera vprašanja, ki je jih je Splošna uredba o varstvu podatkov (v nadaljevanju: Splošna uredba) prepustila državam članicam.
ZVOP-2 prinaša nekaj pomembnih novosti med katerimi je najpomembnejša ta, da bo informacijski pooblaščenec lahko izrekal globe, ki so predpisane s Splošno uredbo. Le te so določene v 83. členu Splošne uredbe. Hkrati je ZVOP-2 omogočil tudi izrekanje glob odgovornim osebam pravnih oseb in posameznikom, česar pa Splošna uredba ne pozna. Pri tem je tudi pomembno, da ZVOP-2 v prehodnih določbah določa, da se prekrškovni postopki, ki so se začeli pri Informacijskem pooblaščencu ali na sodiščih pred uveljavitvijo ZVOP-2, končajo v skladu z ZVOP-1, razen če je ZVOP-2 za storilca milejši. Postopki inšpekcijskega nadzora, začeti na podlagi ZVOP-1, pa se nadaljujejo v skladu z ZVOP-2.
Prav tako je ZVOP-2 uredil področja, ki jih Splošna uredba ne ureja oziroma jih ne ureja dovolj podrobno. ZVOP-2 tako prinaša naslednje novosti:
ZVOP-2 prinaša tudi druge spremembe, med drugim na področju biometrije, povezovanja zbirk, javnih knjig, raziskovalnih namenov.
Na tem mestu je pomembno poudariti, da določila iz Splošne uredbe še vedno veljajo in se uporabljajo neposredno, ZVOP-2 pa lahko štejemo kot dopolnitev Splošne uredbe, saj prinaša dodatne zahteve k izpolnjevanju skladnosti poslovanja pri obdelavi osebnih podatkov. Družbe, ki so že do zdaj sledile določbam po Splošni uredbi in usmeritvam Informacijskega pooblaščenca, bodo svoje poslovanje lahko dokaj hitro prilagodile.
V torek, 31. 1. 2023, je stopil v veljavo Zakon o spremembah Družinskega zakonika (v nadaljevanju: »Zakon«). Ta določa spremembo definicije zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti za raznospolne in istospolne partnerje. Odslej je zakonska zveza definirana kot življenjska skupnost dveh oseb in ne več življenjska skupnost moža in žene. Enaka opredelitev velja tudi pri zunajzakonski skupnosti, in sicer kot dalj časa trajajoča življenjska skupnost dveh oseb.
Spremembe Družinskega zakonika (v nadaljevanju: »DZ«) so posledica odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-486/20, z dne 16. 6. 2022, s katero je to odločilo, da je zakonska ureditev v delu DZ in prej veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: »ZZZDR«), v katerem je določeno, da je zakonska zveza življenjska skupnost moža in žene, v neskladju z Ustavo. Poleg tega je odločilo, da je ureditev možnosti skupne posvojitve otroka, ki je bila možna le za zakonca po ZZZDR in za zakonce ali zunajzakonske partnerje po DZ, v neskladju z Ustavo.
Do začetka veljave Zakona je sicer že veljala ureditev, kot jo je sprejelo Ustavno sodišče, v skladu s katero se je štelo, da je zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb. Za skupno posvojitev s strani istospolnih partnerjev, ki živita v partnerski zvezi, pa so veljala enaka pravila, kot so veljala po takrat veljavni zakonski ureditvi za skupno posvojitev s strani zakoncev. Tako so lahko istospolni partnerji že na podlagi odločbe Ustavnega sodišča sklenili zakonsko zvezo in skupaj posvojili otroka.
S spremembami DZ so sedaj istospolni partnerji v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti v vseh pravnih posledicah iz DZ, kot tudi na drugih pravnih področjih povsem izenačeni z raznospolnimi partnerji. To velja tudi v primeru posvojitve otrok.
Ker sta z Zakonom na enak način definirani obe obliki življenjske skupnosti za raznospolne in istospolne partnerje, posebna ureditev obeh oblik življenjske skupnosti samo za istospolne partnerje v Zakonu o partnerski zvezi (v nadaljevanju: »ZPZ«) ni več potrebna, zato je z Zakonom urejeno tudi prenehanje veljavnosti ZPZ, določeno pa je vmesno obdobje njegove uporabe.
Zakon določa tudi način preoblikovanja sedanjih partnerskih zvez v zakonske zveze, in sicer v prehodnih in končnih določbah določa, kot sledi:
Državni zbor Republike Slovenije je dne 29. 9. 2022 sprejel nov Zakon o varstvu potrošnikov (»ZVPot-1« in »Zakon«), s katero so bile v slovenski pravni red implementirane tri evropske direktive iz področja varstva potrošnikov.
ZVPot-1 poleg implementacije direktiv vključuje vsebino do sedaj veljavnega Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) in Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP), ki sta z začetkom uporabe ZVPot-1 prenehala veljati.
Zakon se je začel uporabljati 26. 1. 2023, v tem članku pa predstavljamo nekaj poglavitnih novosti in sprememb, ki jih Zakon prinaša.
Podjetje ne sme določati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika. Takšni pogoji so prepovedni in prodajalec se nanje ne more sklicevati.
ZVPot-1 ohranja opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev, pri čemer se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ali če je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ali če je izpolnitev znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik pričakoval, ali če nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti.
Presoja nepoštenosti (nedovoljenosti) pogodbenega določila glede glavnega predmeta pogodbe se je do sedaj opravila le, če je bil ta zapisan na nejasen in nerazumljiv način. V nasprotnem primeru bi se štelo, da gre za prevelik poseg v avtonomijo pogodbenih strank.
ZVPot-1 to spreminja in po novem izrecno določa, da se lahko nepoštenost pogodbenih pogojev, tudi če so le-ti napisani v jasnem in razumljivem jeziku, presoja tudi v zvezi z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe in v zvezi z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjano storitev, blago ali digitalno vsebino.
V skladu z ZVPot-1 podjetje odgovarja za vsako neskladnost blaga, ki obstaja ob dobavi blaga in se pokaže v jamčevalnem roku, tj. v roku dveh let od dobave blaga, pri čemer se domneva, da je napaka obstajala že v času izročitve, iz šestih mesecev podaljšuje na eno leto od dobave blaga. To pomeni, če se napaka na blagu pokaže v enem letu od nakupa, prodajalec nosi breme dokazovanja, da le-ta ni obstajala v času nakupa.
Potrošnik lahko uveljavlja svoje pravice iz naslova neskladnosti, če o neskladnosti obvesti prodajalca v dveh mesecih od dneva, ko je bila neskladnost ugotovljena
Pomembna novost, ki jo prinaša ZVPot-1, je vrstni red jamčevalnih zahtevkov potrošnika. V primeru neskladnosti blaga je potrošnik upravičen zahtevati jamčevalne zahtevke v določenem vrstnem redu, in sicer lahko od prodajalca najprej zahteva brezplačno vzpostavitev skladnosti blaga s popravilom ali z zamenjavo blaga z novim blagom. Neskladnost mora prodajalec odpraviti v razumnem roku, ki ni daljši od 30 dni, šteto od obvestila o napaki. V kolikor se na ta način ne vzpostavi skladnost blaga, pa ima potrošnik pravico zahtevati znižanje kupnine v sorazmerju z neskladnostjo ali odstopiti od prodajne pogodbe in zahtevati vračilo plačanega zneska.
Nov Zakon uvaja tudi pravico do zavrnitve, kar pomeni, da ima potrošnik kljub hierarhiji zahtevkov pravico odstopiti od pogodbe, če se neskladnost blaga pojavi v 30 dneh od dobave blaga, ne da bi mu bilo treba prej zahtevati popravilo ali zamenjavo blaga.
Po novem je v ZVPot-1 določena tudi regresna pravica prodajalca. Prodajalec, ki bo izpolnil jamčevalni zahtevek potrošnika zaradi neskladnosti, ki je posledica dejanja ali opustitve dejanja, vključno z opustitvijo zagotavljanja posodobitev za blago z digitalnimi elementi, s strani podjetja v predhodnih členih pogodbene verige, je upravičen do uveljavljanja regresne pravice proti predhodnemu podjetju v pogodbeni verigi, kar pomeni, da lahko uveljavlja povračilo vrednosti uveljavljenega jamčevalnega zahtevka potrošnika.
ZVPot-1 prinaša spremembo glede jamčevalnega roka o skladnosti rabljenega blaga, pri čemer bo jamčevalni rok predmet pogodbenega dogovora. Prodajalec in kupec se bosta lahko dogovorila za jamčevalni rok, ki bo krajši od dveh let, pri čemer pa ne bo smel biti krajši od enega leta. V odsotnosti izrecnega dogovora bo tudi za rabljeno blago namesto enega leta, kot je to določal ZVPot, veljal dvoletni jamčevalni rok.
Pomembna novost, ki jo prinaša Zakon, je, da bo potrošnik lahko uveljavljal garancijo le pri proizvajalcu (pri garantu, ki je dajalec garancije) in ne več tudi pri prodajalcu, kot je to določal ZVPot.
Zakon ohranja določilo, da mora biti garancija za brezhibno delovanje izdana najmanj za eno leto dni, pri čemer ni več predpisane enomesečne garancije za rabljeno blago.
Rok za odpravo napak se tudi pri garanciji krajša iz dosedanjih 45 dni na 30 dni od dneva, ko je proizvajalec ali pooblaščeni servis za potrošnika prejel zahtevo za odpravo napak, z možnostjo podaljšanja za dodatnih 15 dni.
Zakon na novo ureja pogodbo o dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve, s katero se podjetje zaveže, da bo potrošniku dobavilo digitalno vsebino ali digitalno storitev, potrošnik pa se zaveže, da bo podjetju plačal kupnino.
Poglavje o pogodbi o dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve se poleg omenjene pogodbe uporablja tudi za primere, ko se digitalna vsebina ali digitalna storitev dobavi na način, da potrošnik ne plača kupnine, temveč podjetju zagotovi osebne podatke. Primer takšne pogodbe je na primer, ko si potrošnik ustvari račun na družbenem mediju in zagotovi ime ter elektronski naslov, ki se uporabita tudi za druge namene, ne le za dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve ali za izpolnjevanje pravnih zahtev.
Podjetje, ki dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev potrošniku po sklenitvi pogodbe o dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve, po novem jamči za skladnost digitalne vsebine potrošnikom, poleg tega pa Zakon določa tudi obveznost podjetja, da potrošniku zagotavlja potrebne posodobitve digitalne vsebine ali storitve.
Potrošnik ima tako na voljo jamčevalne zahtevke za neskladnost digitalne vsebine ali storitve s pogodbo, in sicer ima na voljo vzpostavitev skladnosti, sorazmerno znižanje kupnine ali odstop od pogodbe in vračilo celotne kupnine.
Določena je tudi regresna pravica prodajalca, kadar podjetje izpolni jamčevalni zahtevek potrošnika zaradi neskladnosti, ki je posledica dejanja ali opustitve dejanja s strani podjetja v predhodnih členih pogodbene verige. Podjetje bo v tem primeru upravičeno do uveljavljanja regresne pravice proti predhodnemu podjetju v pogodbeni verigi.
Zakon prinaša novosti tudi glede obveznosti ponudnikov spletnih tržnic. Gre za storitev z uporabo programske opreme, vključno s spletnim mestom, delom spletnega mesta ali aplikacijo, ki jo upravlja podjetje ali se upravlja v njegovem imenu in ki potrošnikom omogoča sklepanje pogodb na daljavo z drugimi podjetji ali potrošniki.
Preden se potrošnik zaveže s pogodbo, sklenjeno na daljavo, ali kakršno koli drugo podobno ponudbo na spletni tržnici, mora po novem ponudnik spletne tržnice potrošniku na jasen in razumljiv način ter na način, prilagojen sredstvom komuniciranja na daljavo, zagotoviti informacije o glavnih parametrih, ki določajo razvrstitev ponudb, predstavljenih potrošniku kot rezultat iskalne poizvedbe, o relativni pomembnosti teh parametrov glede na druge parametre in podatek o tem, ali je tretja oseba, s katero potrošnik sklepa pogodbo, podjetje ali ne. V kolikor nasprotna stranka pogodbenega razmerja ni podjetje, potrošnik ni deležen varstva po ZVPot-1. Tudi o tem mora biti potrošnik predhodno obveščen.
V okviru zavajajoče poslovne prakse ZVPot-1 kot tako po novem opredeljuje in prepoveduje tudi vsako trženje blaga v eni državi članici kot enakega blagu, ki se trži v drugih državah članicah, pri čemer ima to blago bistveno različno sestavo ali značilnosti, razen če je to utemeljeno z legitimnimi in objektivnimi dejavniki, gre za t.i. prepoved dvojne kakovosti blaga.
Kadar podjetje zagotovi dostop do ocen izdelkov, ki so jih podali potrošniki, mora podjetje po novem zagotoviti, da so objavljene ocene podali potrošniki, ki so izdelek dejansko uporabili ali kupili. Zakon po novem prepoveduje podajanje lažnih ocen ali priporočila potrošnikov, naročanje takšne ocene ali priporočila pri drugih subjektih, kot tudi njihovo napačno prikazovanje z namenom promocije izdelkov.
Prodajalci lahko cene pri sklepanju pogodb na daljavo in zunaj poslovnih prostorov prilagodijo specifičnim potrošnikom ali kategorijam potrošnikom na podlagi avtomatiziranega sprejemanja odločitev in oblikovanja profilov vedenja potrošnikov, ki prodajalcem omogoča oceno kupne moči potrošnikov. Po novem Zakon nalaga dolžnost podjetjem, da potrošniku poda informacijo o tem, da je bila cena prilagojena na podlagi avtomatiziranega sprejemanja odločitev
ZVPot-1 se je začel uporabljati šele 26. 1. 2023, zato je smotrno opomniti, da se bodo za vse prodajne pogodbe, ki bodo sklenjene pred 26. 1. 2023, tudi po tem datumu uporabljale določbe starega zakona (ZVPot).
Sodišče Evropske unije (»Sodišče EU«) je v zadevi iz področja zlorabe prevladujočega položaja na trgu EU po 102. členu Pogodbe o delovanju EU (»PDEU«) izdalo sodbo, opr. št. C-680/20 z dne 19. 1. 2023, v kateri je presojalo razmerje med proizvajalcem in njegovimi distributerji glede odgovornosti za zlorabo prevladujočega položaja na trgu. Obenem je odgovorilo tudi na vprašanje, ali obstaja dolžnost organov za varstvo konkurence, da se opredelijo do navedb, ki jih podjetje s prevladujočim položajem v postopku proti njemu poda v korist tega, da do zlorabe ni prišlo.
Italijanski organ za varstvo konkurence AGCM je leta 2017 družbi Unilever naložil globo, ker naj bi ta v nasprotju s 102. členom PDEU zlorabila svoj prevladujoči položaj na trgu sladoledov v individualnem pakiranju. Po 102. členu PDEU je prepovedana vsaka zloraba prevladujočega položaja enega ali več podjetij na notranjem trgu ali njegovem znatnem delu, kolikor bi lahko prizadela trgovino med državami članicami. Po mnenju AGCM je bila strategija družbe Unilever na trgu izključevalna in bi lahko ovirala rast njenih konkurentov, saj so distributerji družbe za upravljavce prodajnih mest določili klavzule o izključnosti, ki zavezujejo, da za vse svoje potrebe po sladoledu v individualnem pakiranju nabavljajo izključno pri družbi Unilever. V zameno so imeli ti upravljavci popuste in provizije, katerih dodelitev je bila pogojena s prometom ali trženjem določene vrste proizvodov družbe Unilever. Ti popusti in provizije naj bi bili namenjeni temu, da upravljavce spodbujajo, da se še naprej oskrbujejo izključno pri tem podjetju, in naj bi jih odvračali od prekinitve njihove pogodbe.
Unilever se je na zavrnjeno tožbo pred sodiščem prve stopnje pritožilo, pritožbeno sodišče pa je Sodišču EU v predhodno odločanje predložilo dve vprašanji.
Prvič je predložitveno sodišče zanimalo, ali se lahko dejanja distributerjev družbe Unilever glede vključevanja klavzul o izključnosti pripiše kar sami družbi kot proizvajalcu. Sodišče EU je v predmetni sodbi odločilo, da je treba člen 102 PDEU razlagati tako, da je ravnanje distributerjev, ki so del distribucijske mreže proizvodov ali storitev proizvajalca s prevladujočim položajem, mogoče pripisati proizvajalcu, če je dokazano, da se navedeni distributerji za ta ravnanja niso odločili neodvisno, ampak so ta del politike, o kateri enostransko odloči ta proizvajalec in ki se izvaja prek navedenih distributerjev. To zlasti velja, kadar je tako ravnanje posledica sklenitve tipskih pogodb, ki jih v celoti sestavi proizvajalec s prevladujočim položajem in ki vsebujejo klavzule o izključnosti v korist njegovih izdelkov ter ki jih morajo ozemeljski distributerji tega proizvajalca dati v podpis upravljavcem prodajnih mest, ne da bi jih lahko spremenili.
Drugič je predložitveno sodišče zanimalo, ali mora organ, pristojen za konkurenco, kadar distribucijske pogodbe vsebujejo klavzule o izključnosti, za ugotovitev zlorabe prevladujočega položaja dokazati, da je učinek teh klavzul izključitev enako učinkovitih konkurentov, kot je podjetje s prevladujočim položajem, s trga, in ali mora ta organ, kadar gre za več spornih praks, v vsakem primeru podrobno preučiti ekonomske analize, ki jih je morebiti predložilo zadevno podjetje, zlasti kadar te temeljijo na testu »enako učinkovitega konkurenta«. Sodišče EU je odločilo, da je treba člen 102 PDEU razlagati tako, da mora načeloma organ, pristojen za konkurenco, kadar distribucijske pogodbe vsebujejo klavzule o izključnosti, za ugotovitev zlorabe prevladujočega položaja ob upoštevanju vseh ustreznih okoliščin in zlasti ekonomskih analiz, ki jih morebiti predloži podjetje s prevladujočim položajem v zvezi z neobstojem zmožnosti spornih ravnanj, da bi s trga izključila konkurente, ki so enako učinkoviti kot to podjetje, dokazati, da se s temi klavzulami lahko omejuje konkurenca. Uporaba testa »enako učinkovitega konkurenta« je fakultativna, če pa je zadevno podjetje med upravnim postopkom predstavilo rezultate takega testa, mora organ, pristojen za konkurenco, preučiti njihovo dokazno vrednost.
Skozi sodno prakso se je oblikovalo pravilo, da člen 102 PDEU varuje načeloma samo pred dejanji prevladujoče družbe, ki izključujejo enako učinkovite tekmece, ne pa tudi manj učinkovitih. Sodišče EU v obrazložitvi pojasni, da čeprav klavzule o izključnosti zaradi svoje narave povzročajo legitimne pomisleke glede konkurence, njihova zmožnost izključitve konkurentov ni samodejna, in se mora organ, pristojen za konkurenco, o tej zmožnosti sam prepričati.
Z velikim veseljem sporočamo, da sta se naši ekipi Partnerjev pridružila še Matic Novak, kot Senior in Name Partner ter Dinar Rahmatullin kot Junior Partner. Odvetniška družba Sibinčič Križanec Novak je tako več kot pripravljena na še eno odlično poslovno leto.
Čestitke Matic in Dinar! Ponosni smo, da sta del ekipe naših Partnerjev!
Minister za finance je v Uradnem listu RS, št. 2/2023 z dne 6. 1. 2023 na podlagi četrtega odstavka 2. člena Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (v nadaljevanju: »ZPOMZO-1«) objavil višino predpisane obrestne mere zamudnih obresti.
Predpisana obrestna mera zamudnih obresti velja za šest mesečno obdobje, ki se začne dne 1. 1. 2023, in sedaj znaša 10,5 %.
Dne 31. 12. 2022 je torej prenehala veljati predpisana obrestna mera zamudnih obresti, ki je vse od leta 2016 znašala 8,0 %.
Skladno z določbami ZPOMZO-1 se višino predpisane obrestne mere zamudnih obresti določi kot vodilno obrestno mero Evropske centralne banke, povečano za 8 odstotnih točk. Kot vodilno obrestno mero zakon določa obrestno mero, ki jo uporablja Evropska centralna banka za operacije glavnega refinanciranja, ki jih je opravila pred prvim koledarskim dnem zadevnega šestmesečnega obdobja.
Predpisana obrestna mera zamudnih obresti je letna obrestna mera, po kateri se obrestujejo denarne obveznosti od dneva nastanka zamude do dneva plačila. Ne uporablja se v primeru, da se tako dogovorita upnik in dolžnik. Upnik in dolžnik se torej lahko dogovorita za višino obrestne mere zamudnih obresti, ki je drugačna od predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Pri tem sta omejena z določbo 337. člena Obligacijskega zakonika, ki uveljavlja domnevo oderuških obresti. Na podlagi navedene določbe se dogovor, skladno s katerim obrestna mera zamudnih in pogodbenih obresti znaša več kot 50% od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, šteje za oderuško pogodbo, razen če upnik dokaže določene okoliščine iz 337. člena Obligacijskega zakonika. Domneva oderuških obresti ne velja za gospodarske pogodbe.
Z zvišanjem predpisane obrestne mere zamudnih obresti se je tako zvišala tudi meja za oderuške obresti, ki sedaj znašajo 16 % ali več.
Evropska unija je določila ambiciozne cilje za razvoj obnovljivih virov energije, v skladu s katerimi naj bi do leta 2030 delež skupne porabe energije iz obnovljivih virov znašal 32%. Višji delež energije iz obnovljivih virov lahko nadalje zmanjša povpraševanje EU po fosilnih gorivih, v energetskem sistemu EU pa lahko, zaradi nizkih obratovalnih stroškov, tudi zniža tržne cene energije. Za dosego teh ciljev je treba znatno povečati število projektov na področju obnovljivih virov energije, pri čemer pa je postopek za izdajo dovoljenj za te projekte lahko dolgotrajen in zapleten, saj pogosto vključuje sprejetje več odločitev na različnih ravneh v okviru različnih upravnih organov.
Evropski svet je za rešitev tega vprašanja sprejel uredbo o vzpostavitvi začasnega okvira za pospešitev postopka izdajanja dovoljenj za projekte na področju obnovljivih virov energije. Uredba velja za vse države članice EU in zajema široko paleto tehnologij obnovljivih virov energije, vključno s sončno, vetrno, geotermalno in vodno energijo.
Določitve najdaljših rokov za postopek pridobitve dovoljenj
V skladu z začasnim okvirom, vzpostavljenim s predmetno uredbo, morajo države članice zagotoviti, da se postopek izdaje dovoljenj za projekte obnovljivih virov energije zaključi v določenih rokih. Ti najdaljši dopustni roki so naslednji:
– rok enega meseca za vgradnjo toplotnih črpalk z električno močjo manj kot 50 MW in tri mesece v primeru geotermalnih toplotnih črpalk;
– rok treh mesecev za postopek izdaje dovoljenja za namestitev opreme za sončno energijo in skladiščenja energije v bližini,
– šestmesečni rok za izdajo dovoljenj za projekte za nadomestitev stare zmogljivosti z novo v elektrarnah, ki izkoriščajo obnovljive vire energije, vključno z vsemi ustreznimi okoljskimi presojami. Če se zaradi obnove moči zmogljivost elektrarne poveča za največ 15 %, bo priključitev na omrežje dovoljena v treh mesecih.
Domneva o prevladujočem javnem interesu
Za načrtovanje, gradnjo in obratovanje obratov in naprav za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, njihovo priključitev na omrežje, povezano omrežje ter sredstva za skladiščenje se pri tehtanju pravnih interesov domneva, da so v prevladujočem javnem interesu ter služijo javnemu zdravju in varnosti.
V postopku načrtovanja in izdaje dovoljenj pri tehtanju pravnih interesov v posameznem primeru se zagotovit prednost gradnji in delovanju obratov in naprav za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov ter razvoju povezane mrežne infrastrukture.
Uredba velja 18 mesecev od začetka veljavnosti.
Na splošno uredba predstavlja pozitiven korak k doseganju ciljev EU na področju energije iz obnovljivih virov in podpira prehod na nizkoogljično gospodarstvo. Sprejeta uredba bo pripomogla k odpravi administrativnih ovir za razvoj projektov na področju energije iz obnovljivih virov, spodbudila rast tega pomembnega sektorja in, upajmo, tudi vplivala na tržne cene energije.
Vrhovno sodišče RS je decembra letos sprejelo odločitev o revizijah devetih delavcev, ki so zahtevali ugotovitev obstoja delavnega razmerja in priznanje pravic iz delovnega razmerja pri Luki Koper d.d.
Delavci so bili zaposleni pri »izvajalkah pristaniških storitev« (IPS), družbah, kateri edini poslovni partner je bila Luka Koper. Z njo so bile v pogodbenem razmerju na podlagi pogodb o opravljanju luško prekladalnih in drugih storitev, ki so navzven predstavljale obligacijskopravno podjemno pogodbo. V resnici so bile pogodbe le navidezne, saj izvajalke pristaniških storitev nikoli niso izvajale kakršnih koli storitev v oziroma za Luko Koper, temveč so ji zgolj posredovale delovno silo.
Delavci so delo dejansko opravljali pri Luki Koper, pri tem pa so bili v celoti pod njenim nadzorom, vključeni v njen delovni proces v njenih delovnih prostorih ter opremi. Delo so na tak način opravljali dlje časa opravljali nepretrgano, prejemali pa so minimalno plačo in delali dolge izmene. Delavcev, ki so delo pri Luki Koper opravljali v podobnih okoliščinah, je bilo vsak dan povprečno med 640 in 700. Izvajalke pristaniških storitev so delavcem v letu 2019 odpovedale pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi zmanjšanja prometa z Luko Koper.
Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je takšen poslovni model nezakonit. Izvajalke pristaniških storitev niso izpolnjevale pogojev za posredovanje dela delavcev skladno z Zakonom o delovnih razmerjih in Zakonom o urejanju trga dela, zaradi česar delavcev ne bi smele napotiti na delo k Luki Koper, le-ta pa jih ne bi smela sprejemati. Sporno je tudi dejstvo, da je Luka Koper sodelovala le z družbami, ki niso izpolnjevale zakonskih pogojev za zagotavljanje dela delavcev. Nadalje je bilo tudi opravljanje dela delavcev pri Luki Koper dolgotrajno in neprekinjeno, vendar je delo napotenega delavca skladno s tretjim odstavkom 163. člena ZUTD in prvim odstavkom 61. člena ZDR-1 le začasne narave. Skladno z zakonodajo bi morali delavci prejemati vsaj tolikšno plačo in delo opravljati vsaj v takšnih pogojih, kot so to delo opravljali delavci, formalno zaposleni pri Luki Koper. Izvajalke pristaniških storitev in Luka Koper so s tem delavce zlorabljali, saj so ti delo opravljali na poziv, na podlagi katerega so en dan vnaprej izvedeli, kje se morajo naslednji dan zglasiti in koliko ur bodo delo opravljali. Pri tem so delo opravljali v neenakomerno razporejenem delovnem času, brez spoštovanja delovnopravnih pravil o počitku, za svoje delo pa so za razliko od delavcev, uradno zaposlenih pri Luki Koper, prejemali minimalno plačo. Na tak način je Luka Koper z zmanjšanjem stroškov delovne sile povečala svoj dobiček.
Vrhovno sodišče je presodilo, da so delavci v relevantnem obdobju bili v prikritem delovnem razmerju z Luko Koper, slednja pa je delovna razmerja navzven prenesla na druge delodajalce, vendar je sama ohranila odločilen vpliv na njihovo dejavnost in zaposlovanje, v razmerju do delavcev pa je dejansko nastopala kot delodajalec.
Upoštevaje vse navedeno je Vrhovno sodišče RS odločilo, da delavci od datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi pri izvajalkah pristaniških storitev utemeljeno ugotavljajo obstoj delovnega razmerja pri Luki Koper. Za čas trajanja pogodbe o zaposlitvi pa je Vrhovno sodišče RS odločilo, da je Luka Koper delavcem odgovorna za plačilo razlike v prejemkih, ki bi jih delavci skladno z zakonodajo morali prejeti.
Odločitve Vrhovnega sodišča RS predstavljajo pomemben korak v zgodbi IPS delavcev, ki zaradi kršitev njihovih delovnopravnih pravic v medijih sicer odmeva že dlje časa. Obenem so odločitve ključnega pomena za odločitve v vseh preostalih sodnih postopkih IPS delavcev, ki še niso zaključeni.
Dne 28. 12. 2022 so v veljavo stopile spremembe Zakona o Vladi Republike Slovenije, Zakona o Radioteleviziji Slovenija in dolgotrajni oskrbi, ki so jih dne 27. 11. 2022 na trojnem referendumu potrdili volivci.
Novela Zakona o Vladi Republike Slovenije
Uveljavljene spremembe Zakona o Vladi Republike Slovenije določajo reorganizacijo vlade in ustanovitev novega ministrstva za okolje, podnebje in energijo, ministrstva za solidarno prihodnost, ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije, ministrstva za digitalno preobrazbo ter ministrstva za kohezijo in regionalni razvoj. Vlada bo tako po novem imela 19 resornih ministrov ter enega ministra brez resorja.
Novela Zakona o Radioteleviziji Slovenija
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija ukinja Programski svet RTV Slovenija, Nadzorni svet RTV Slovenija ter mesto generalnega direktorja.
Namesto obstoječega 29-članskega Programskega sveta novela zakona uvaja novi Svet s 17 člani, ki bodo imenovani na sledeči način, in sicer 6 predstavnikov imenujejo zaposleni RTV Slovenija, 11 predstavnikov pa javnost, in sicer po enega člana (vsak) imenujeta italijanska in madžarska narodna skupnost, enega člana (vsak) predsednik Republike Slovenije na podlagi javnega poziva registriranim verskim skupnostim, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Olimpijski komite Slovenije, Informacijski pooblaščenec, Svet za trajnostni razvoj in varstvo okolja, krovna organizacija invalidskih organizacij in Varuh človekovih pravic. Dva člana sveta imenuje Nacionalni svet za kulturo.
Pristojnosti, ki jih je do sedaj izvajal Generalni direktor RTV Slovenija, bo sedaj izvajala Uprava s štirimi člani. Namesto nadzornega sveta RTV Slovenija pa novela zakona določa novi organ, in sicer Finančni odbor s 5 člani, ki jih imenuje Svet na predlog ministrstva, pristojnega za finance, ministrstva, pristojnega za medije, Sveta delavcev javnega zavoda RTV Slovenija, Združenja nadzornikov Slovenija in Zveze računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije. Pristojnosti Finančnega odbora bodo sedaj omejene na podajanje predhodnih soglasij (k osnutku statuta, finančnega načrta in letnega poročila) ter podajanje predlogov v potrditev Svetu (k cenam storitev, višini tarif ipd.).
Novela uvaja tudi čisto novi organ, in sicer Varuha pravic gledalcev in poslušalcev, ki bo obravnaval pripombe in predloge gledalcev in poslušalcev programov RTV Slovenija.
Novela Zakona o dolgotrajni oskrbi
Uveljavljene spremembe zakona o dolgotrajni oskrbi so zamaknile datum začetka izvajanja zakona na 1. 1. 2024, s čimer se vladi omogoča, da v vmesnem času ustrezno pripravi nujne spremembe za uveljavitev zakona, spremljajoče aktivnosti ter akte, predvsem pa omogoča ustrezno zagotovitev finančnih sredstev za storitve dolgotrajne oskrbe.
Država se je na neobičajno višanje cen električne energije in zemeljskega plina, ki so posledica mnogih dejavnikov, med katerimi izstopata obuditev gospodarstva po pandemiji in ruska invazija nad Ukrajino, odzvala tako, da je sprejela več ukrepov, s katerimi je in bo tudi v prihodnosti do neke mere ublažila negativne socialne in gospodarske posledice energetske draginje.
Na področju oskrbe z električno energijo je Vlada Republike Slovenije (v nadaljevanju: »Vlada«) dne 14. 7. 2022 sprejela Uredbo o določitvi cen električne energije (UL RS, št. 95/22 z dne 14. 7. 2022) in dne 21. 7. 2022 Uredbo o spremembi in dopolnitvi Uredbe o določitvi cen električne energije (UL RS, št. 98/22 z dne 6. 12. 2022), (v nadaljevanju: »Uredba o določitvi cen električne energije«), na podlagi katere je določila najvišjo dovoljeno drobnoprodajno ceno električne energije za gospodinjske odjemalce, za male poslovne odjemalce, za porabo v skupnih prostorih večstanovanjskih stavb in skupnih prostorih v mešanih večstanovanjsko-poslovnih stavbah.
Pod definicijo mali poslovni odjemalci spadajo odjemalci, katerih skupna priključna moč merilnih mest je enaka ali manjša od 86 kW in pri katerih je bilo izdano priključno soglasje do vključno 21. julija 2022.
Najvišja dovoljena cena za električno energijo za odjemalce s priključno močjo, enako ali manjšo od 43 kW, ki niso gospodinjski odjemalci, znaša:
Najvišja dovoljena drobnoprodajna cena za električno energijo za gospodinjske odjemalce in za porabo v skupnih prostorih večstanovanjskih stavb in skupnih prostorih v mešanih večstanovanjsko-poslovnih stavbah znaša:
Vlada je prav tako dne 21. 7. 2022 sprejela Uredbo o določitvi cen plina iz plinskega sistema (UL RS, št. 98/22 z dne 21. 7. 2022), dne 28. 10. 2022 pa Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe o določitvi cen zemeljskega plina iz plinskega sistema (UL RS, št. 138/22 z dne 28. 10. 2022), (v nadaljevanju: »Uredba o določitvi cen plina«), na podlagi katere je za obdobje od 1. 9. 2022 do 31. 8. 2023 omejila najvišje dovoljene maloprodajne cene zemeljskega plina. Uredba o določitvi plina določa najvišjo dovoljeno drobnoprodajno ceno zemeljskega plina, ki:
Regulirane drobnoprodajne cene električne energije in zemeljskega plina bodo veljale vse do 31. 8. 2023.
Kot dopolnitev k ukrepom regulacije cen električne energije in zemeljskega plina je Državni zbor Republike Slovenije (v nadaljevanju: »Državni zbor«) dne 23. 8. 2022 sprejel Zakon o nujnem ukrepu na področju davka na dodano vrednost (DDV) za omilitev dviga cen energentov (UL RS, št. 114/22 z dne 31. 8. 2022, v nadaljevanju: »ZNUDDVE«), s katerim je bila za vse odjemalce električne energije, zemeljskega plina, daljnovodnega ogrevanja in kupce lesa stopnja DDV znižana na 9,5 %, in sicer za obdobje od 1. 9. 2022 do 31. 5. 2023. Nižja davčna stopnja velja tako za gospodinjstva kot za gospodarstvo.
2.1. Državna pomoč v obliki sofinanciranja visokih stroškov energentov za poslovne subjekte
Na težko situacijo v gospodarstvu se je Evropska komisija odzvala tako, da je dne 24. 3. 2022 sprejela Začasni okvir za krizne ukrepe državne pomoči v podporo gospodarstvu po agresiji Rusije proti Ukrajini, dne 28. 10. 2022 je sprejela drugo spremembo Začasnega kriznega okvira in na osnovi tega je dne 9. 11. 2022 sprejela nov Začasni okvir, na podlagi katerega je Državni zbor sprejel zakona, v katerih sta določeni shemi državnih pomoči v obliki sofinanciranja stroškov električne energije in zemeljskega plina, ki so nastali v letu 2022, ter za stroške, ki bodo nastali v letu 2023. Zakon, ki določa shemo pomoči za leto 2023, bo natančno predstavljen v tretji točki dotičnega članka.
Državni zbor je tako dne 31. 8. 2022 sprejel Zakon o pomoči gospodarstvu zaradi visokih povišanj cen električne energije in zemeljskega plina (UL RS, št. 117/22 s sprem., v nadaljevanju: »ZPGVCEP«), ki poslovnim subjektom zagotavlja državno pomoč v obliki sofinanciranja stroškov porabe električne energije in zemeljskega plina v letu 2022.
Skladno z zakonom bo država sofinancirala 30 % stroškov električne energije in zemeljskega plina v letu 2022 nad dvakratnikom dviga njunih cen v letu 2021, za kar bo namenila 80 milijonov evrov. Zakon pri tem predvideva tri vrste pomoči, in sicer: (1) enostavna pomoč za gospodarstvo v znesku do največ 500.000 EUR in do 30 % upravičenih stroškov;(2) posebna pomoč za gospodarstvo v znesku do največ 2.000.000 EUR in do 30 % upravičenih stroškov z zgornjo mejo izračuna stroškov na največ 70 % porabe v 2021; ter (3) pomoč za energetsko intenzivna podjetja v znesku do največ 2.000.000 EUR in do 50 % oziroma v nekaterih primerih do 70 % upravičenih stroškov.
Vloge za pridobitev državne pomoči so upravičenci v elektronski aplikaciji Javne agencije SPIRIT Slovenija lahko oddali do 15. 11. 2022.
2.2. Mehanizem oblikovanja cene električne energije za velike poslovne odjemalce
Vlada je dne 29. 11. 2022 sprejela Uredbo o določitvi mehanizma oblikovanja cene električne energije za poslovne odjemalce (UL RS, št. 147/22 z dne 29. 11. 2022), dne 6. 12. 2022 pa tudi Uredbo o spremembi Uredbe o določitvi mehanizma oblikovanja cene električne energije za poslovne odjemalce (UL RS, št. 154/22 z dne 6. 12. 2022), (v nadaljevanju: »Uredba«), s katero je določila mehanizem oblikovanja cene električne energije za velike poslovne odjemalce, med katere sodijo tisti gospodarski subjekti, ki niso upravičeni do ukrepov iz Uredbe o določitvi cen električne energije (UL RS št. 95/22 in 98/22).
Med poslovne odjemalce Zakon o oskrbi z električno energijo (UL RS št. 172/21, v nadaljevanju: »ZOEE«) uvršča fizične ali pravne osebe, ki kupujejo električno energijo, ki ni namenjena za rabo v lastnem gospodinjstvu, ter vključuje proizvajalce, industrijske odjemalce, mala in srednja podjetja, poslovne subjekte in trgovce na debelo.
Uredba določa mehanizem oblikovanja cene električne energije za potrebe dobave električne energije poslovnim odjemalcem za leto 2023, in sicer za pogodbe o dobavi električne energije in vse posle, ki se sklepajo na podlagi obstoječih pogodb o dobavi, s katerimi pogodbeni stranki dogovorita celotne ali delne količine za dobave v letu 2023, sklenjene v obdobju od 30. 11. 2022 do 31. 12. 2022.
Dobavitelj električne energije je tako v skladu z Uredbo dolžan za maksimalno količino odjema električne energije odjemalca ponuditi in skleniti pogodbo o dobavi fiksne cene za višjo in nižjo dnevno tarifno postavko. Način oblikovanja teh postavk je odvisen od izračuna posebne formule, ki je v Uredbi natančno opredeljena. In sicer sestoji iz letne cene terminskega produkta pasovne električne energije na nemški borzi, cene letnega terminskega produkta trapezne električne energije na nemški borzi in navzgor omejenega stroška dobavitelja.
Dobavitelji, ki so na dan 29. 11. 2022 dobavljali električno energijo velikim poslovnim odjemalcem, v času veljavnosti Uredbe, dobave ne smejo prenehati, prav tako morajo poslovnim odjemalcem na njihovo zahtevo obvezno izdajati ponudbe, skladne s pogoji iz Uredbe. Ta določba je potrebna, da se dobavitelji obvezi ne bi izognili z ne-izdajanjem ponudb in z ne-sklepanjem pogodb o dobavi ali s prenehanjem izvajanja dejavnosti.
Vlada bo tudi v letu 2023 poslovnim subjektom sofinancirala plačilo visokih stroškov energentov. Shema državne pomoči je določena v Zakonu o pomoči gospodarstvu za omilitev posledic energetske krize, ki ga je Državni zbor sprejel v drugi polovici decembra 2022 in poleg treh vrst pomoči, ki so določene v ZPGVCEP, dodaja še dve novi.
Državne pomoči, ki jih določa omejeni zakon so predstavljene v nadaljevanju.
3.1. Zakon o pomoči gospodarstvu za omilitev posledic energetske krize
Državni zbor je dne 16. 12. 2022 sprejel Zakon o pomoči gospodarstvu za omilitev posledic energetske krize (v nadaljevanju: »ZPGOPEK« oziroma »Zakon«), ki je bil objavljen 27. decembra 2022 in je začel veljati 28. decembra 2022, shemo državne pomoči pa mora potrditi še Evropska komisija. Pomoč v gospodarstvu vključuje (1) subvencioniranje visokih cen električne energije, zemeljskega plina in tehnološke pare, (2) subvencioniranje dveh ukrepov za ohranjanje delovnih mest in (3) ukrepe zagotavljanja likvidnosti podjetij. V nadaljevanju bodo natančneje predstavljene subvencije visokih cen energentov.
3.1.1. Subvencioniranje cen energentov
Država bo podjetjem sofinancirala stroške energentov v obdobju med 1. 1. 2023 in 31. 12. 2023. Zakon k obstoječim trem vrstam pomoči prinaša še dve novi pomoči, hkrati pa določa omiljen vstopni pogoj za upravičenost do pomoči. Ocenjena finančna vrednost ukrepov pomoči subvencioniranja visokih cen energentov za leto 2023 znaša predvidoma 850 milijonov evrov, kar je desetkrat več kot v letu 2022.
3.1.2. Upravičenci
Do pomoči bodo upravičene gospodarske družbe, samostojni podjetniki, gospodarsko interesna združenja in zadruge, zasebni zavodi in društva ter zbornice in sindikati, pod pogojem, da bodo upravičenci registrirani v Republiki Sloveniji za opravljanje gospodarske dejavnosti do vključno 30. 11. 2021.
Do pomoči ne bodo upravičeni:
3.1.3. Državna pomoč
Upravičenci bodo lahko zaprosili za pomoč v višini med 40 % in 80 % upravičenih stroškov, in sicer nad 1,5 kratnikom dviga cen elektrike, zemeljskega plina in tehnološke pare v 2023. Primerjava cene se bo izračunavala glede na povprečno ceno v letu 2021, razen v primeru upoštevanja načela sorazmernosti, ko se bo upoštevalo leto 2019.
Upravičeno obdobje je obdobje od 1. 1. 2023 do 31. 12. 2023.
Upravičen strošek se zaračunava po formuli in sicer tako, da od cene v določenem mesecu leta 2023 odštejemo 1,5 kratnik povprečne cene za leto 2021, razen v primeru, ko je dejanska povprečna cena na enoto upravičenca v letu 2021 nižja od zakonsko določene cene.
Za enostavno pomoč je povprečna cena za električno energijo in zemeljski plin določena z zakonom (62,26 EUR za električno energijo, 26,49 EUR za zemeljski plin), razen če je bila dejanska cena nižja od zakonsko določene, potem se upošteva slednja. Za tehnološko paro se upošteva povprečna cena upravičenca v letu 2023.
Za vse vrste posebnih pomoči se upošteva povprečna cena na enoto upravičenca v letu 2021.
Dobljeno razliko se pomnoži s porabljeno količino v določenem mesecu 2023 in tako dobimo upravičen strošek.
Višino državne pomoči se izračuna tako, da upravičen strošek v posameznem mesecu v letu 2023 pomnožimo z deležem upravičenih stroškov, ki je z zakonom določen za posamezno vrsto pomoči.
Upravičenec bo lahko izbiral med petimi vrstami pomoči: (1) enostavna pomoč v višini 50 % upravičenih stroškov oziroma do višine 2 milijonov evrov skupne pomoči, (2) osnovna posebna pomoč v višini 50 % upravičenih stroškov in do največ 4 milijone evrov skupne pomoči, (3) posebna pomoč za zmanjšano gospodarsko uspešnost v višini 40 % upravičenih stroškov in do največ 100 milijonov evrov, (4) posebna pomoč za energetsko intenzivna podjetja v višini 65 % upravičenih stroškov in do največ 50 milijonov evrov, (5) posebna pomoč v posebnih sektorjih v višini 80 % upravičenih stroškov in do največ 150 milijonov evrov.
3.1.3.1. Enostavna pomoč
Upravičenec je upravičen do enostavne pomoči za gospodarstvo v višini 50 % upravičenih stroškov do skupne višine največ 2 milijona evrov, če se mu v letu 2023 cena energentov poveča za najmanj 1,5 – kratnik referenčne cene za leto 2021, pri čemer je referenčna cena na enoto za leto 2021:
|
Primer izračuna enostavne pomoči (uporabi se zakonsko določena povprečna cena v letu 2021) Podatki: Povprečna cena 2021: 62,26 EUR (povprečje cene na enoto v 2021, določeno z zakonom na osnovi statističnega povprečja cen v Republiki Sloveniji) Poraba v letu 2021: 30 MWh/mesec Cena električne energije v letu 2023 (letni zakup): 360 EUR/MWh Poraba v letu 2023: 30 MWh/mesec (predpostavka, da ima vsak mesec enako porabo)
Izračun upravičenih stroškov: US = (p(t) – p(ref) x 1,5) x q(t) US = (360 EUR – 62,26 EUR x 1,5) x 30 MWh = 266,61 EUR x 30 MWh = 7.998,30 EUR (za en mesec) US za celo leto = 7.998,30 EUR x 12 = 95.979,60 EUR (če različna poraba, se računa za vsak mesec posebej)
Izračun višine pomoči: VP = US x 50% = 95.979,60 EUR x 50% = 47.989,80 EUR Upravičenec prejme 47.989,80 EUR pomoči.
S prejemom pomoči si zniža strošek električne energije: Strošek električne energije brez pomoči: 360 EUR/Mwh x 30 MWh x 12 mesecev = 129.600 EUR
Cena električne energije (s pomočjo): 129.600 EUR (strošek 2023) – 47.989,80 EUR (pomoč) = 81.610,20 EUR (strošek s pomočjo) 81.610,20 EUR/(30 MWhx12 mesecev) = 226,70 EUR (cena s pomočjo)
Podjetje torej dejansko plača 226,70 EUR/MWh, namesto 360 EUR/MWh.
US = upravičen strošek v danem mesecu v upravičenem obdobju (v eurih); q = porabljena količina, to je število enot energenta, ki jih je upravičenec nabavil pri dobaviteljih energentov in porabil kot končni odjemalec (v MWh); p = cena na enoto energenta, ki jo je plačal upravičenec (v eurih/MWh) t = dani mesec v upravičenem obdobju ref = referenčno obdobje od vključno 1. januarja 2021 do vključno 31. decembra 2021 p(ref) = cena na enoto energenta
(Vir: Besedilo Predloga zakona o pomoči gospodarstvu za omilitev posledic energetske krize, 2022-2130-0046, Vlada RS) |
3.1.3.2. Osnovna posebna pomoč
Upravičenec je upravičen do osnovne posebne pomoči za gospodarstvo v višini 50 % upravičenih stroškov do skupne višine največ 4 milijonov evrov, če se mu v letu 2023 cena energentov poveča za najmanj 1,5 – kratnik povprečne cene za leto 2021.
|
Primer izračuna osnovne posebne pomoči Podatki: Povprečna cena 2021: 100 EUR Poraba v letu 2021: 600 MWh/mesec (pri izračunu se upošteva 70% porabe 2021), kar je 420 MWh/mesec Cena električne energije v letu 2023 (letni zakup): 420 EUR/MWh Poraba v letu 2023: 500 MWh/mesec (predpostavka, da ima vsak mesec enako porabo) Podjetje je že prejelo pomoč: 1,5 mio EUR za leto 2022.
Izračun upravičenih stroškov: US = (p(t) – p(ref) x 1,5) x q(t) US = (420 EUR – 100 EUR x 1,5) x 420 MWh = 270 EUR x 450 MWh = 113.400 EUR (za en mesec) US za celo leto = 113.400 EUR x 12 = 1.360.800 EUR (če različna poraba, se računa za vsak mesec posebej)
Izračun višine pomoči: VP = US x 50% = 1.360.800 x 50% = 680.400 EUR Upravičenec prejme 680.400 EUR pomoči za leto 2023. Ker je prejel že 1,5 mio EUR v letu 2022, lahko odda vlogo za osnovno posebno pomoč (skupaj 2.180.000 EUR).
S prejemom pomoči si zniža strošek električne energije: Strošek električne energije brez pomoči: 420 EUR/MWh x 00 MWh x 12 mesecev = 2.520.000 EUR
Cena električne energije (s pomočjo): 2.520.000 EUR (strošek 2023) – 680.400 EUR (pomoč) = 1.839.600 EUR (strošek s pomočjo) 1.839.600 EUR/(500 MWh x 12 mesecev) = 306,60 EUR (cena s pomočjo)
Podjetje torej dejansko plača 306,60 EUR/MWh, namesto 420 EUR/MWh.
US = upravičen strošek v danem mesecu v upravičenem obdobju (v eurih); q = porabljena količina, to je število enot energenta, ki jih je upravičenec nabavil pri dobaviteljih energentov in porabil kot končni odjemalec (v MWh); p = cena na enoto energenta, ki jo je plačal upravičenec (v eurih/MWh) t = dani mesec v upravičenem obdobju ref = referenčno obdobje od vključno 1. januarja 2021 do vključno 31. decembra 2021 p(ref) = cena na enoto energenta
(Vir: Besedilo Predloga zakona o pomoči gospodarstvu za omilitev posledic energetske krize, 2022-2130-0046, Vlada RS) |
3.1.3.3. Posebna pomoč zaradi zmanjšane gospodarske uspešnosti
Upravičenec je upravičen do posebne pomoči zaradi zmanjšane gospodarske uspešnosti v višini 40 % upravičenih stroškov do skupne višine največ 100 milijonov evrov če: (1) se mu v letu 2023 cena energentov poveča za najmanj 1,5-kratnik upravičenčeve povprečne cene v letu 2021 in (2) se je njegov EBITDA brez pomoči v upravičenem obdobju zmanjšal za vsaj 10 % v primerjavi z letom 2021.
EBITDA je celotni poslovni izid, povečan za amortizacijo in odhodke za obresti. Izračuna se kot razlika med seštevkom vseh prihodkov in seštevkom odhodkov, razen amortizacije in odhodkov za obresti.
3.1.3.4. Posebna pomoč za energetsko intenzivna podjetja
Upravičenec je upravičen do posebne pomoči za energetsko intenzivna podjetja v višini 65 % upravičenih stroškov do skupne višine največ 100 milijonov evrov če: (1) gre za podjetje, ki je oproščeno plačila trošarine ali je bilo upravičeno do vračila plačane trošarine za energetsko intenzivna podjetja v skladu z določbami zakona, ki ureja trošarine (»energetsko intenzivno podjetje«), (2) se mu v letu 2023 cena energentov poveča za najmanj 1,5-kratnik upravičenčeve povprečne cene v letu 2021, (3) se je njegov EBITDA brez pomoči v upravičenem obdobju zmanjšal za vsaj 40 % v primerjavi z letom 2021 ali je negativen.
3.1.3.5. Posebna pomoč za energetsko intenzivna podjetja iz posebnih sektorjev
Upravičenec je upravičen do posebne pomoči za energetsko intenzivna podjetja iz posebnih sektorjev v višini 65 % upravičenih stroškov do skupne višine največ 150 milijonov EUR, če: (1) gre za podjetje, ki je oproščeno plačila trošarine ali je bilo upravičeno do vračila plačane trošarine za energetsko intenzivna podjetja v skladu z določbami zakona, ki ureja trošarine (»energetsko intenzivno podjetje«), (2) se mu v letu 2023 cena energentov poveča za najmanj 1,5-kratnik upravičenčeve povprečne cene v letu 2021, (3) se je njegov EBITDA brez pomoči v upravičenem obdobju zmanjšal za vsaj 40 % v primerjavi z letom 2021 ali je negativen, (4) deluje v enem od posebnih sektorjev NACE (pridobivanje črnega premoga, pridobivanje surove nafte, proizvodnja olj in maščob, proizvodnja sladkorja, proizvodnja vlaknin, proizvodnja cementa, proizvodnja plastičnih mas v primarni obliki, proizvodnja farmacevtskih surovin,…).
3.1.4. Uveljavljanje in izplačilo državne pomoči
Upravičenec uveljavlja državno pomoč za tako, da pošlje vlogo na Javno agencijo Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije (v nadaljevanju: »Agencija«) do 28. februarja 2023 do 12.00 ure. Vloga se odda elektronsko prek aplikacije, ki jo bo vzpostavila Agencija.
Izplačila bodo izvedena v višini 80 % pomoči za posamezno izplačilo za vsak mesec upravičenega obdobja do ene dvanajstine ocenjene višine pomoči celotnega upravičenega obdobja. Prvo izplačilo se bo izvedlo do vključno 31. 3. 2023 za obdobje od januarja 2023 do marca 2023, naslednja izplačila za obdobje od aprila 2023 do decembra 2023 pa se bodo izvedla mesečno do 30. v mesecu za tekoči mesec.
Do 28. februarja 2024 se bodo upravičencem izplačala zadržana sredstva v višini 20 % višine pomoči.
Ustavno sodišče Republike Slovenije je dne 17. 11. 2022 izdalo odločbo, s katero je v postopkih za oceno ustavnosti, začetih na pobudo devetih bank, odločilo, da se Zakon o omejitvi in porazdelitvi valutnega tveganja med kreditodajalci in kreditojemalci kreditov v švicarskih frankih (»ZOPVTKK«), razveljavi. Izvajanje ZOPVTKK je bilo sicer s sklepom Ustavnega sodišča zadržano od marca 2022.
V kratkem času veljavnosti od sprejetja dne 2. 2. 2022 je ZOPVTKK urejal področje prenovitve pogodbenih razmerij iz kreditnih pogodb, denominiranih v švicarskih frankih, sklenjenih v obdobju od 28. 6. 2004 do 31. 12. 2010, na način sklenitve nove pogodbe, kot da bi bile kreditne pogodbe sklenjene v eurih, pri čemer se uporabi valutna kapica. S tem naj bi se del bremena podražitev posojil, ki so se zgodile po intervenciji švicarske centralne banke leta 2015 in prekinitve vezave švicarskega franka na euro, preložil s kreditojemalcev na banke – kreditodajalce.
Skladno z ureditvijo ZOPVTKK je moral kreditodajalec v 60 dneh od uveljavitve zakona pripraviti in v 75 dneh vročiti nov amortizacijski načrt, izračun preostanka dolga ter predlog pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij. V slednjem je moral kreditodajalec upoštevati posebno metodologijo preračuna obveznosti iz kreditne pogodbe v švicarskih frankih, ki temelji na valutni kapici, ki se sproži v primeru 10 % povečanja preostanka kredita oziroma povečanja anuitete glede na preostanek kredita oziroma anuiteto, izračunano na dan črpanja kredita. Ko je bila valutna kapica sprožena, se je vrednost posamezne anuitete in drugih plačil obračunala po vrednosti, pri kateri se je sprožila valutna kapica. Na podlagi tako opravljenega izračuna je moral kreditodajalec v primeru ugotovitve, da je kredit po novem izračunu že poplačan, vrniti kreditojemalcu morebitno preplačilo v roku 30 dni od prejema podpisane pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij. Če kredit po novem izračunu še bil ni poplačan, je ZOPVTKK določal, da se pogodbeno razmerje nadaljuje skladno s pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij in novim amortizacijskim načrtom.
Osrednje vprašanje, ki ga je Ustavno sodišče obravnavalo v okviru presoje ustavnosti in zakonitosti ZOPVTKK je, ali je ZOPVTKK v neskladju z ustavno prepovedjo povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave Republike Slovenije (»Ustava«), ki določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Ker takšna prepoved ni absolutna, je Ustavno sodišče presojalo tudi, ali takšen učinek zahteva javna korist in ali se v takšnem primeru s tem ne posega v že pridobljene pravice.
V konkretnem primeru je Ustavno sodišče presodilo, da ima določba ZOPVTKK, ki ureja metodologijo izračuna valutne kapice in le-to časovno umesti na trenutek črpanja kredita, tj. trenutek, ki je nastopil pred uveljavitvijo zakona, povratni učinek. Hkrati je Ustavno sodišče ugotovilo, da konkretna določba omogoča povratno učinkovanje ostalih določb ZOPVTKK, ki sicer učinkujejo za naprej.
V zvezi z navedeno ugotovitvijo je Ustavno sodišče poudarilo, da ne gre za to, da bi celotna zakonska ureditev učinkovala le povratno, temveč za to, da izpodbijana določba o metodologiji izračuna valutne kapice zaradi svojega povratnega učinkovanja privede do povratnega učinkovanja zakona kot celote. Z razveljavitvijo zgolj konkretne določbe, ki ureja metodologijo izračuna valutne kapice, in vseh določb zakona, ki se nanjo sklicujejo, bi po presoji Ustavnega sodišča v izpodbijanem zakonu ostala le vsebina, ki sama zase, torej brez razveljavljenih določb, ne bi imela nobenega smisla. Iz tega razloga je Ustavno sodišče zaključilo, da gre za povratno učinkovanje zakona kot celote, in ne le za povratno učinkovanje njegovih posameznih določb.
V okviru presoje je Ustavno sodišče obravnavalo tudi morebiten obstoj prav posebne javne koristi, ki bi izjemoma utemeljila učinkovanje zakonske določbe za nazaj, in ugotovilo, da takšna korist ni podana. Ker za ugotovitev nedopustnega povratnega učinkovanja zakona zadošča že neizpolnjenost enega od v Ustavi določenih meril, se Ustavno sodišče z merilom obstoja posega v pridobljene pravice ni ukvarjalo.
Svojo odločitev je Ustavno sodišče sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu.
Dne 1. 1. 2023 bo v Nemčiji začel veljati t.i. »Act on Corporate Due Diligence in Supply Chains« (v nemščini Lieferkettensorgfaltspflichtengesetz – LkSG), ki je bil objavljen dne 22. 7. 2021 v nemškem uradnem listu (v nadaljevanju: »Akt«). Njegov namen je zagotoviti učinkovitejše varovanje človekovih pravic in okolja v svetovnem gospodarstvu.
Akt se bo uporabljal za družbe, ki imajo glavno upravo, glavni kraj poslovanja, upravni sedež, registrirani sedež ali podružnico v Nemčiji in imajo v Nemčiji 3000 ali več zaposlenih. Od 1. 1. 2024 se bo pogoj števila zaposlenih zmanjšal na 1000 zaposlenih.
Akt se bo uporabljal na področju varovanja človekovih pravic in okolja, predvsem pa na področjih:
V skladu s 3. členom Akta bodo morala podjetja v svoji dobavni verigi na ustrezen način upoštevati obveznosti skrbnega preverjanja človekovih pravic in varovanja okolja. S tem se bo zagotovilo, da podjetja izpolnjujejo svojo odgovornost za varstvo človekovih pravic.
Skladno s tem bodo morala podjetja vpeljati različne ukrepe, ki se med seboj dopolnjujejo in so hkrati med sabo povezani, in sicer:
Akt bo od podjetij zahteval, da izvedejo analizo tveganja v zvezi s svojimi dejavnostmi in poslovnimi odnosi v dobavni verigi. Podjetja bodo nadalje morala zagotoviti, da se določi oseba v podjetju, ki je odgovorna za spremljanje obvladovanja tveganj, in sicer z imenovanjem predstavnika za človekove pravice. Opredelitev tveganj je podlaga za poznejšo opredelitev preventivnih in korektivnih ukrepov, katerih cilj je opredeliti, preprečiti, odpraviti ali vsaj zmanjšati tveganja za človekove pravice in kršitve pravic v dobavnih verigah.
Eden izmed ciljev Akta je, da se kršitve človekovih pravic v dobavni verigi ustavi. Če to ni mogoče, morajo podjetja razviti načrt za zmanjšanje negativnih vplivov. Najprej morajo podjetja na podlagi medsebojnega sodelovanju poskušati najti skupno rešitev s svojimi dobavitelji, pri čemer se lahko zahteva podpis akcijskega načrta za odpravo nepravilnosti. Kot zadnji ukrep se lahko zahteva prekinitev poslovnih odnosov, medtem ko se lahko začasna prekinitev poslovnih odnosov obravnava kot milejše sredstvo.
Akt določa okvir obveznosti, ki jih bo potrebno izvajati, hkrati pa ustvarja enoten standard za vsa nemška podjetja.
Določbe Akta bodo vplivale tudi na slovenska podjetja, če so le ta dobavitelji svojih storitev in/ali proizvodov večjim nemškim podjetjem. Slovenska podjetja lahko pričakujejo več preverjanj oziroma vzpostavitev novih dvostranskih pogodb s strani svojih nemških partnerjev na področju delovnega prava, področju ravnanja z okoljem in ravnanja z odpadki.
V pripravi je tudi EU direktiva, ki bo urejala podobno materijo in bo veljala za vse države članice EU.
Jeseni letos je vlada pripravila paket predlaganih sprememb davčne zakonodaje, med drugim novelo Zakona o davčnem postopku, novelo Zakona o finančni upravi in novelo Zakona o dohodnini.
S predlagano novelo Zakona o davčnem postopku se bo v slovenski pravni red prenesla Direktiva Sveta (EU) 2021/514 z dne 22. 3. 2021, ki ureja obveznost operaterjev spletnih platform, da posredujejo informacije o poslovni dejavnosti prodajalcev, ki prek njih poslujejo. Ta obveznost bo veljala za najem nepremičnin, kakor tudi za različne načine prevoza, osebne storitve in prodajo blaga, pri čemer gre za dejavnosti, ki so se še posebej razširile v času trajanja epidemije Covid-19. V zvezi z blagom in storitvami, ki se ponujajo na območju EU, bo obveznost poročanja veljala za vse operaterje spletnih platform, vključno s tistimi, ki nimajo sedeža znotraj EU.
Eden od namenov omenjene direktive je vzpostavitev učinkovitejšega upravnega sodelovanja prek uvedbe novih institutov ter prilagoditev že obstoječih. Gre za ukrepe, ki se nanašajo na skupni davčni nadzor, določanje rokov, skupinska zaprosila, ter opustitev pogoja kvalificiranega digitalnega potrdila za prevzem dokumentov s portala e-Davki.
Spremembe se obetajo tudi na področju finančne uprave. S predlagano novelo Zakona o finančni upravi bo prišlo do odmika od sistemske ureditve, ki je bila sprejeta v prvi polovici letošnjega leta, kakor tudi do povečanja efektivnosti delovanja finančne uprave. Primarno gre za spremembe, ki se nanašajo na imenovanje direktorjev finančnih uradov, kolegijsko odločanje ter disciplinski odvzem pooblastil inšpektorjem ter uvedbo možnosti uporabe tehničnih pripomočkov za odkrivanje nezakonite proizvodnje trošarin v primerih, ko milejši ukrepi niso mogoči.
Medtem ko državni zbor še odloča o obeh zgoraj navedenih novelah, je bila novela Zakona o dohodnini že sprejeta, vendar je državni svet v ponedeljek, 5. 12. 2022, v zvezi z njo izglasoval odložilni veto. S predmetno novelo Zakona o dohodnini je bila med drugim sprejeta sprememba glede povišanja splošne davčne olajšave, in sicer se ta s 1. 1. 2023 ne bo zvišala na 5.500 EUR, kot je bilo določeno v začetku leta, temveč le na 5.000 EUR, nadaljnja postopna zvišanja na 7.500 EUR pa se odpravijo. Predlagatelji veta se s spremembo ne strinjajo in so izjavili, da je tovrstno postopanje preuranjeno ter naglo, saj bi glede na trenutno situacijo morali strmeti k ohranjanju višjih neto plač ter ponovno premisliti o smiselnosti predlaganih ukrepov. Nasprotovali so tudi drugim določbam novele, ki se nanašajo na zaostritev obdavčitve dohodkov iz dejavnosti, zvišanje davka od dohodkov iz oddajanja premoženja v najem ter spremembam obdavčitve dohodkov iz kmetijske dejavnosti.
Na finančnem ministrstvu so mnenja, da je potrebno novelo Zakona o dohodnini čim prej sprejeti, saj obsega spremembe, za katere je potrebna temeljita priprava. V nasprotnem primeru bi lahko povzročili zmedo v delovanju davčnega sistema ter s tem onemogočili njegovo predvidljivost.
V posledici odložilnega veta bo državni zbor moral ponovno glasovati o noveli Zakona o dohodnini, pri čemer bo za sprejetje novele tokrat potrebna večin glasov vseh poslancev (tj. vsaj 46 glasov).
Dne 1. 11. 2022 je v Evropski uniji stopila v veljavo Uredba (EU) 2022/1925 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. septembra 2022 o tekmovalnih in pravičnih trgih v digitalnem sektorju in spremembi direktiv (EU) 2019/1937 in (EU) 2020/1828, poznana tudi kot Akt o digitalnih trgih (v nadaljevanju: »Akt«). Njen namen je zagotoviti ustrezne konkurenčne pogoje za vsa digitalna podjetja, ne glede na velikost, ter odpraviti nepoštene poslovne prakse podjetij, ki zagotavljajo t. i. jedrne platformne storitve.
Akt se bo uporabljal le za velika globalna podjetja, ki so v skladu z merili, določenimi v Aktu, imenovana za t. i. vratarje. Gre za digitalne platforme, ki zagotavljajo pomemben vmesni člen med uporabniki in ponudniki.
Da bi se podjetje lahko štelo za vratarja po Aktu, mora zagotavljati vsaj eno od naslednjih jedrnih platformnih storitev:
|
· spletne posredniške storitve, · spletne iskalnike, · spletne storitve družbenega mreženja, · storitve platform za izmenjavo videov, · medosebne komunikacijske storitve, neodvisne od številke, |
· operacijske sisteme, · spletne brskalnike, · virtualne pomočnike, · storitve računalništva v oblaku, · storitve spletnega oglaševanja. |
Takšno podjetje se imenuje za vratarja, če ima znaten vpliv na notranji trg, zagotavlja jedrno platformno storitev, ki je pomembna vstopna točka, prek katere poslovni uporabniki dosežejo končne uporabnike, ter ima pri izvajanju svojih dejavnosti utrjen in trajen položaj ali se predvideva, da bo tak položaj imelo v bližnji prihodnosti. Navedeno se bo presojalo na podlagi treh glavnih kvantitativnih meril, in sicer:
Akt prinaša več obveznosti in prepovedi, ki jih bodo morala podjetja, ki so opredeljena kot vratarji, upoštevati pri svojem vsakdanjem poslovanju, in sicer bodo morala proaktivno izvajati določena ravnanja, s katerimi bodo trgi postali bolj odprti in konkurenčni, hkrati pa se bodo morala vzdržati nepoštenega ravnanja. Tako med drugim ne bodo več smela preprečevati poslovnim uporabnikom, da bi enake izdelke ali storitve ponujali končnim uporabnikom prek spletnih posredniških storitev tretjih oseb ali prek lastne neposredne spletne prodajne poti po cenah ali pod pogoji, ki se razlikujejo od tistih, ponujenih prek spletnih posredniških storitev vratarja, prav tako pa pri razvrščanju in indeksiranju ne bodo smela ugodneje obravnavati storitev in izdelkov, ki jih sama ponujajo, v primerjavi s podobnimi storitvami ali izdelki tretje osebe.
Z začetkom veljavnosti je Akt prešel v fazo izvajanja in se bo začel uporabljati po šestih mesecih, z 2. 5. 2023. Potencialni vratarji bodo morali v dveh mesecih Komisiji EU priglasiti svoje osnovne storitve platforme, če bodo dosegali pragove, določene z Aktom. Ko bo Komisija prejela popolno obvestilo, bo morala v 45 delovnih dneh oceniti, ali zadevno podjetje izpolnjuje pragove, in ga, kolikor jih izpolnjuje, imenovati za vratarja. Po imenovanju bodo imeli vratarji šest mesecev časa, da izpolnijo zahteve iz Akta.
Nadzor nad izvajanjem obveznosti iz Akta bo izvajala Komisija EU, ki bo v primeru neizpolnjevanja obveznosti lahko naložila globo v višini do 10 %, oziroma v primeru ponavljajočih se kršitev celo do 20 % skupnega prometa podjetja na svetovni ravni v predhodnem poslovnem letu. V primeru sistematičnih kršitev pa bo Komisija kršitelju lahko naložila tudi kakršnekoli ravnalne ali strukturne ukrepe, potrebne za zagotovitev učinkovitosti obveznosti, vključno s prepovedjo nadaljnjih koncentracij v zvezi z jedrnimi platformnimi storitvami ali drugimi storitvami, ki se zagotavljajo v digitalnem sektorju, ali v zvezi s storitvami, ki omogočajo zbiranje podatkov, na katere vpliva sistematično neizpolnjevanje obveznosti.
Ustavno sodišče je dne 29. 9. 2022 s sodbo opr. št. U-I-26/20 ugotovilo, da je 5. točka 27. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) v neskladju z Ustavo RS in naložilo Državnemu zboru RS, da neskladje odpravi v roku enega leta po objavi odločbe.
Zahtevo za oceno ustavnosti je vložilo Vrhovno sodišče RS. V 5. točki 27. člena ZDoh-2 je namreč določeno, da je odškodnina za škodo, ki izhaja iz telesne poškodbe, bolezni ali smrti, oproščena plačila dohodnine. Ni pa v oprostitev izrecno vključena tudi odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki je nastala kot posledica kršitve osebnostnih pravic, kar pa po mnenju predlagatelja ni skladno z načelom davčne pravičnosti in načelom enakomerne porazdelitve davčnega bremena, ki na davčnem področju predstavljata izraz splošnega načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS.
Ustavno sodišče je najprej ugotavljalo, ali drži, da odškodnina za nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi kršitve osebnostnih pravic, res ni zajeta v 27. členu ZDoh-2, ki našteva primere, v katerih ni treba plačati dohodnine od odškodnine. Pri tem je upoštevalo, se v primeru, če zakonodajalec kot način normiranja izbere taksativno normiranje, šteje, da so vsi primeri, ki jih je želel urediti, tudi urejeni. Posledično je torej izključena možnost uporabe analogije kot metode razlaganja pravnih pravil. Iz tega razloga je primer odškodnine zaradi nepremoženjske škode kot posledice kršitve osebnostnih pravic izvzet iz oprostitve obdavčitve.
Če je nepremoženjska škoda nastala kot posledica telesne poškodbe, bolezni ali smrti, je oškodovanec torej oproščen plačila dohodnine za tako odškodnino. Če pa je oškodovancu škodo povzročila katera druga okoliščina (npr. objava članka), je oškodovanec od take odškodnine dolžan plačati dohodnino. ZDoh-2 kot kriterij za (ne)obdavčljivost torej upošteva vzrok nastanka škode. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je tako razlikovanje med obdavčitvijo odškodnin na podlagi vzroka nastanka škode neskladno z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS.
Načelo enakosti sicer ne pomeni, da zakonodajalec ne sme enakih položajev urejati različno, vendar pa od njega zahteva, da ima za to razumen in stvarno utemeljen razlog glede na predmet urejanja in cilje, ki jih želi s tem doseči. Pri presoji, ali v konkretnem primeru obstaja razumen in stvarno utemeljen razlog za opisano razlikovanje, je Ustavno sodišče RS primarno upoštevalo funkcijo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je v satisfakciji oškodovanca. Ugotovilo je, da je učinek izplačila odškodnine na premoženjski položaj oškodovanca enak ne glede na to, iz česa škoda izvira. Glede na navedeno je Ustavno sodišče RS zaključilo, da v konkretnem primeru ne obstaja razumen in stvarno utemeljen razlog, zakaj bi določene odškodnine bile vseeno obdavčene kljub temu, da je njihov namen isti. Pri tem je Ustavno sodišče RS zavrnilo mnenje Vlade RS o tem, da naj bi bilo takšno razlikovanje utemeljeno, saj naj bi pri telesni poškodbi, bolezni oziroma smrti šlo za objektivno preverljive vzroke nastanka škode, kar naj bi davčnemu organu omogočalo nadzor nad oprostitvami obdavčitve ter zmanjševalo možnost zlorab. Pojasnilo je, da mora sodišče v primeru, ko je odškodnina ugotovljena s sodno odločbo, kljub načelu dispozitivnosti oziroma načelu prostega razpolaganja z zahtevki, paziti, da ne prizna razpolaganj strank, ki nasprotujejo prisilnim predpisom ali moralnim pravilom. Posledično mora paziti tudi na to, da stranke ne želijo doseči ciljev, ki so v nasprotju z davčnimi predpisi, s tem pa preprečuje morebitne zlorabe. V primerih, ko pa je odškodnina izplačana na podlagi izvensodne poravnave, je sicer možnost takega nadzora res manjša, možnost zlorab pa posledično večja, vendar tudi to po mnenju Ustavnega sodišča RS ne predstavlja takega utemeljenega razloga, ki bi upravičeval različno obravnavo od preostalih odškodnin. Davčni organ ima namreč na voljo različne mehanizme, s katerimi lahko odkrije in prepreči morebitne zlorabe. Konkretno pa lahko in tudi mora pri vprašanju obdavčitve odškodnine davčni organ preveriti, da izvensodna poravnava ni bila sklenjena z namenom zlorabe.
Državni zbor RS mora neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe. Do odprave neskladja veljajo za obdavčitev izplačila odškodnine za vse pravno priznane oblike nepremoženjske škode enaka pravila, kot veljajo za obdavčitev odškodnin, opredeljenih v 5. točki 27. člena ZDoh-2.
Ustavno sodišče je dne 29. 9. 2022 s sodbo opr. št. U-I-26/20 ugotovilo, da je 5. točka 27. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) v neskladju z Ustavo RS in naložilo Državnemu zboru RS, da neskladje odpravi v roku enega leta po objavi odločbe.
Zahtevo za oceno ustavnosti je vložilo Vrhovno sodišče RS. V 5. točki 27. člena ZDoh-2 je namreč določeno, da je odškodnina za škodo, ki izhaja iz telesne poškodbe, bolezni ali smrti, oproščena plačila dohodnine. Ni pa v oprostitev izrecno vključena tudi odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki je nastala kot posledica kršitve osebnostnih pravic, kar pa po mnenju predlagatelja ni skladno z načelom davčne pravičnosti in načelom enakomerne porazdelitve davčnega bremena, ki na davčnem področju predstavljata izraz splošnega načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS.
Ustavno sodišče je najprej ugotavljalo, ali drži, da odškodnina za nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi kršitve osebnostnih pravic, res ni zajeta v 27. členu ZDoh-2, ki našteva primere, v katerih ni treba plačati dohodnine od odškodnine. Pri tem je upoštevalo, se v primeru, če zakonodajalec kot način normiranja izbere taksativno normiranje, šteje, da so vsi primeri, ki jih je želel urediti, tudi urejeni. Posledično je torej izključena možnost uporabe analogije kot metode razlaganja pravnih pravil. Iz tega razloga je primer odškodnine zaradi nepremoženjske škode kot posledice kršitve osebnostnih pravic izvzet iz oprostitve obdavčitve.
Če je nepremoženjska škoda nastala kot posledica telesne poškodbe, bolezni ali smrti, je oškodovanec torej oproščen plačila dohodnine za tako odškodnino. Če pa je oškodovancu škodo povzročila katera druga okoliščina (npr. objava članka), je oškodovanec od take odškodnine dolžan plačati dohodnino. ZDoh-2 kot kriterij za (ne)obdavčljivost torej upošteva vzrok nastanka škode. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je tako razlikovanje med obdavčitvijo odškodnin na podlagi vzroka nastanka škode neskladno z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS.
Načelo enakosti sicer ne pomeni, da zakonodajalec ne sme enakih položajev urejati različno, vendar pa od njega zahteva, da ima za to razumen in stvarno utemeljen razlog glede na predmet urejanja in cilje, ki jih želi s tem doseči. Pri presoji, ali v konkretnem primeru obstaja razumen in stvarno utemeljen razlog za opisano razlikovanje, je Ustavno sodišče RS primarno upoštevalo funkcijo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je v satisfakciji oškodovanca. Ugotovilo je, da je učinek izplačila odškodnine na premoženjski položaj oškodovanca enak ne glede na to, iz česa škoda izvira. Glede na navedeno je Ustavno sodišče RS zaključilo, da v konkretnem primeru ne obstaja razumen in stvarno utemeljen razlog, zakaj bi določene odškodnine bile vseeno obdavčene kljub temu, da je njihov namen isti. Pri tem je Ustavno sodišče RS zavrnilo mnenje Vlade RS o tem, da naj bi bilo takšno razlikovanje utemeljeno, saj naj bi pri telesni poškodbi, bolezni oziroma smrti šlo za objektivno preverljive vzroke nastanka škode, kar naj bi davčnemu organu omogočalo nadzor nad oprostitvami obdavčitve ter zmanjševalo možnost zlorab. Pojasnilo je, da mora sodišče v primeru, ko je odškodnina ugotovljena s sodno odločbo, kljub načelu dispozitivnosti oziroma načelu prostega razpolaganja z zahtevki, paziti, da ne prizna razpolaganj strank, ki nasprotujejo prisilnim predpisom ali moralnim pravilom. Posledično mora paziti tudi na to, da stranke ne želijo doseči ciljev, ki so v nasprotju z davčnimi predpisi, s tem pa preprečuje morebitne zlorabe. V primerih, ko pa je odškodnina izplačana na podlagi izvensodne poravnave, je sicer možnost takega nadzora res manjša, možnost zlorab pa posledično večja, vendar tudi to po mnenju Ustavnega sodišča RS ne predstavlja takega utemeljenega razloga, ki bi upravičeval različno obravnavo od preostalih odškodnin. Davčni organ ima namreč na voljo različne mehanizme, s katerimi lahko odkrije in prepreči morebitne zlorabe. Konkretno pa lahko in tudi mora pri vprašanju obdavčitve odškodnine davčni organ preveriti, da izvensodna poravnava ni bila sklenjena z namenom zlorabe.
Državni zbor RS mora neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe. Do odprave neskladja veljajo za obdavčitev izplačila odškodnine za vse pravno priznane oblike nepremoženjske škode enaka pravila, kot veljajo za obdavčitev odškodnin, opredeljenih v 5. točki 27. člena ZDoh-2.
Vlada RS je v četrtek, 17.11.2022, obravnavala izhodišča za zadnjo fazo ukrepov za naslovitev energetske draginje za podjetja in določene javne zavode. V zvezi s tem je vlada predvidela tri ukrepe, in sicer:
S to zakonodajo bo Slovenija v celoti prenesla evropsko uredbo, ki je bila sprejeta ob koncu oktobra tega leta, in tako gospodarstvu omogočila vse oblike pomoči, ki jih evropska zakonodaja dovoljuje.
Shema bo spodbujala varčevanje z energijo. Konkretneje bo država subvencionirala ceno elektrike do 70% lanskoletne porabe, nad tem bodo morali odjemalci plačati tržno ceno. To pomeni, da bo kdor bo privarčeval 30% energije ali več, plačal le višino subvencionirane cene.
Z ukrepoma subvencioniranja skrajšanega delovnika in začasnega čakanja na delo doma želi vlada pristopiti na pomoč podjetjem, ki so bila prizadeta v energetski krizi. Oba ukrepa bosta zlasti namenjena ohranitvi delovnih mest. Ob tem je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti že pred časom napovedalo, da bo pristopilo k pripravi interventne sheme subvencioniranja skrajšanega delovnega časa in povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo doma.
Vlada bi navedeni shemi subvencioniranja skrajšanega delovnika in začasnega čakanja na delo doma predvidoma vzpostavila z enim interventnim zakonom, ki bi veljal za ogrevalno sezono 2023. V tem času naj bi se prav tako ohranilo varstvo pravic delavcev v postopku odločanja o uporabi ukrepa s strani delodajalca po vzoru interventnih ukrepov v času epidemije.
Glede na izhodišča za pripravo ukrepa subvencioniranja skrajšanega delovnega časa je predvideno odločanje Zavoda RS za zaposlovanje na podlagi vloge delodajalca. Pomoč pa naj bi bila vezana na vstopne pogoje po začasnem okviru Evropske komisije in nezmožnost zagotavljanja dela delavcem.
Tudi glede na izhodišča za pripravo ukrepa povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo je predvideno odločanje Zavoda RS za zaposlovanje na podlagi vloge delodajalca, vstopni pogoji pa naj bi bili vezani na prepoved izvajanja dejavnosti s strani države oz. naj bi šlo za druge objektivne, zakonsko določene in določljive pogoje. Alternativni vstopni pogoj naj bi bil koriščenje ukrepa z zavezo po naknadnem vlaganju v zeleni prehod upravičenca.
Vlada bo predvidoma v prihodnjem tednu sprejela še ukrepe na področju plina, in sicer po isti metodi kot za elektriko. Zakoni, ki bodo urejali predmetne ukrepe, bodo začeli veljati s 1. januarjem 2023.
Vlada RS je v četrtek, 17. 11. 2022, obravnavala izhodišča za zadnjo fazo ukrepov za naslovitev energetske draginje za podjetja in določene javne zavode. V zvezi s tem je vlada predvidela tri ukrepe, in sicer:
S to zakonodajo bo Slovenija v celoti prenesla evropsko uredbo, ki je bila sprejeta ob koncu oktobra tega leta, in tako gospodarstvu omogočila vse oblike pomoči, ki jih evropska zakonodaja dovoljuje.
Shema bo spodbujala varčevanje z energijo. Konkretneje bo država subvencionirala ceno elektrike do 70% lanskoletne porabe, nad tem bodo morali odjemalci plačati tržno ceno. To pomeni, da bo kdor bo privarčeval 30% energije ali več, plačal le višino subvencionirane cene.
Z ukrepoma subvencioniranja skrajšanega delovnika in začasnega čakanja na delo doma želi vlada pristopiti na pomoč podjetjem, ki so bila prizadeta v energetski krizi. Oba ukrepa bosta zlasti namenjena ohranitvi delovnih mest. Ob tem je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti že pred časom napovedalo, da bo pristopilo k pripravi interventne sheme subvencioniranja skrajšanega delovnega časa in povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo doma.
Vlada bi navedeni shemi subvencioniranja skrajšanega delovnika in začasnega čakanja na delo doma predvidoma vzpostavila z enim interventnim zakonom, ki bi veljal za ogrevalno sezono 2023. V tem času naj bi se prav tako ohranilo varstvo pravic delavcev v postopku odločanja o uporabi ukrepa s strani delodajalca po vzoru interventnih ukrepov v času epidemije.
Glede na izhodišča za pripravo ukrepa subvencioniranja skrajšanega delovnega časa je predvideno odločanje Zavoda RS za zaposlovanje na podlagi vloge delodajalca. Pomoč pa naj bi bila vezana na vstopne pogoje po začasnem okviru Evropske komisije in nezmožnost zagotavljanja dela delavcem.
Tudi glede na izhodišča za pripravo ukrepa povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo je predvideno odločanje Zavoda RS za zaposlovanje na podlagi vloge delodajalca, vstopni pogoji pa naj bi bili vezani na prepoved izvajanja dejavnosti s strani države oz. naj bi šlo za druge objektivne, zakonsko določene in določljive pogoje. Alternativni vstopni pogoj naj bi bil koriščenje ukrepa z zavezo po naknadnem vlaganju v zeleni prehod upravičenca.
Vlada bo predvidoma v prihodnjem tednu sprejela še ukrepe na področju plina, in sicer po isti metodi kot za elektriko. Zakoni, ki bodo urejali predmetne ukrepe, bodo začeli veljati s 1. januarjem 2023.
Državni zbor je 28. 9. 2022 sprejel Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom-2), ki je začel veljati 10. 11. 2022 (v nadaljevanju: »Zakon«). Novi Zakon v slovenski pravni red vnaša Direktivo (EU) 2018/1982 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah, ki določa vrsto posodobljenih pravil o ureditvi telekomunikacijskih omrežij in storitev.
Zakon je podlaga za prihodnje projekte na področju pospeševanja procesa digitalizacije ter prinaša številne novosti, med drugim:
Zakon po novem zagotavlja naročniku odstop od pogodbe o naročniškem razmerju brez dodatnih stroškov (na primer stroškov prekinitve naročniškega razmerja, oziroma drugih administrativnih stroškov, pogodbenih kazni, zneskov prejetih ugodnosti ali drugih dogovorjenih nadomestil). To pomeni, da naročniku ne bodo zaračunani neposredni stroški za prenos telefonske številke od enega k drugemu operaterju.
Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju: »Agencija«) bo v skladu z Zakonom na podlagi zbranih podatkov o maloprodajnih cenah z odločbo od izvajalcev storitev lahko zahtevala, da za potrošnike z nizkimi dohodki oziroma potrošnike s posebnimi potrebami ponudijo cenovne opcije ali pakete, ki se bodo v ceni razlikovali od tistih, ki jih sicer zagotavljajo pod običajnimi komercialnimi pogoji, tako da bo tudi ogroženim skupinam ljudi omogočen dostop in uporaba ustreznih telekomunikacijskih storitev in širokopasovnega dostopa do interneta.
Agencija bo slednje zahtevala, kadar bo na podlagi zbranih podatkov ugotovila, da so maloprodajne cene previsoke glede na povprečno mesečno plačo v Republiki Sloveniji, kot jo objavi Statistični urad Republike Slovenije, in če rastejo za več kot pet odstotnih točk hitreje kot indeks življenjskih stroškov v preteklem letu.
Najpozneje v enem letu bo vzpostavljen tudi javni sistem obveščanja in alarmiranja končnih uporabnikov prek javnega mobilnega omrežja, ki bo v primeru naravnih in drugih nesreč omogočal obveščanje in hitro opozarjanje ljudi, ki se nahajajo na prizadetem območju.
Zakon spodbuja nadaljnjo širitev in večjo uporabo visokozmogljivih omrežij po vsej Sloveniji. To bodo omogočile zakonske določbe o zbiranju podatkov tržnega interesa operaterjev za gradnjo omrežij, ki bodo zagotavljala hitrost vsaj 100 Mb/s ter določbe o predvideni nadaljnji uporabi javnih sredstev za gradnjo visokozmogljivih omrežij na območjih, kjer operaterji nimajo tržnega interesa.
Zakon bo z namenom spodbujanja naložbe v peto generacijo mobilnih omrežij 5G operaterjem zagotovil regulatorno predvidljivost in varnost njihovih investicij, saj se bodo radijske frekvence za brezžične širokopasovne elektronske komunikacijske storitve podeljevale za 20 let namesto dosedanjih 15 let.
Državni zbor Republike Slovenije je dne 29. 9. 2022 sprejel novi Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (»ZPOmK-2«), s katerim se v slovenski pravni red prenaša Direktiva EU 2019/1. ZPOmK-2 je stopil v veljavo dne 26. 10. 2022, uporabljati pa se bo začel dne 26. 1. 2023. Organ, ki je zadolžen za varstvo konkurence na slovenskem trgu, je Agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence (»Agencija«). V nadaljevanju sledi opis poglavitnih novosti glede na ZPOmK-1.
Agencija bo lahko v enotnem upravnem postopku hkrati ugotovila kršitev pravil konkurence s strani podjetja in mu izrekla administrativno sankcijo v obliki enkratnega ali periodičnega denarnega zneska. Institut administrativne sankcije je novost v slovenski konkurenčni zakonodaji, saj se je ugotavljanje kršitev pravil konkurence in izrekanje sankcij do sprejema ZPOmK-2 vodilo v dveh ločenih postopkih.
ZPOmK-2 natančneje ureja dovoljenost uporabe podatkov, ki izvirajo iz izjav zaradi prizanesljivosti. Ti podatki se lahko uporabijo v postopku pred sodiščem, ki preizkuša odločbo Agencije, le, kadar je to potrebno za uveljavljanje pravice do obrambe v postopku pred sodiščem in le za namene presoje porazdelitve administrativne sankcije, za plačilo katere so udeleženci kartela solidarno odgovorni, ali za presojo odločbe, s katero je Agencija ugotovila kršitev pravil varstva konkurence oziroma prekrške po ZPOmK-2.
V novem zakonu so se poenotili pogoji za izdajo odredbe za preiskavo prostorov in dokumentacije, vključno s preiskavo elektronskih naprav. Uvedena je možnost pritožbe Agencije zoper odločitev sodišča, če se sodišče ne bi strinjalo s predlogom Agencije za uvedbo preiskave. Agencija lahko, še preden izda sklep o uvedbi postopka, zbira informacije od podjetij, katerega koli predstavnika ali osebe, zaposlene v podjetju, ali fizične osebe, ki bi lahko razpolagale z informacijami, relevantnimi za predmet ali namen nadzora.
Trenutnim in nekdanjim odgovornim osebam in drugim zaposlenim v podjetju, ki so vložili izjavo zaradi prizanesljivosti v zvezi z njihovo udeležbo v kartelu, se ne sme izreči sankcij v kazenskem postopku, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji in če je bila prijava za odpustitev administrativne sankcije vložena, še preden je bila odgovorna oseba na strani Agencije obveščena o postopku zaradi kršitev konkurenčnega prava. Državni tožilec ni dolžan začeti kazenskega pregona oziroma sme odstopiti od pregona tudi v primeru, ko prispevek fizične osebe k odkritju in preiskavi kartela pretehta nad interesom za pregon oziroma nad sankcioniranjem.
Po ZPOmK-2 se vročanje procesnih aktov podjetju, ki ima sedež ali premoženje v drugi državi članici, opravlja prek tujega organa za varstvo konkurence ali drugega javnega organa, pristojnega za izvrševanje aktov na podlagi nacionalnih predpisov v drugi državi članici. Za izvršitev pravnomočne odločbe, s katero je izrečena administrativna sankcija ali periodična administrativna sankcija podjetju, ki v Republiki Sloveniji nima zadostnih sredstev za plačilo izrečene administrativne sankcije, lahko Agencija zaprosi za pomoč organ, pristojen za varstvo konkurence druge države članice ali drug javni organ, ki je pristojen za izvrševanje aktov na v drugi državi članici. Nadalje ZPOmK-2 ureja tudi vsebino zaprosil, pri čemer se za vročitev ali izvršitev ne zahteva nobenih listin o priznanju, dopolnitvi ali nadomestitvi.
ZPOmK-2 uvaja institut poenostavljenega postopka priglasitve koncentracije. Institut omogoča Agenciji, da opravi presojo skladnosti priglašene koncentracije s pravili konkurence po poenostavljenem postopku. Ta institut lahko Agencija izvede, če priglašena koncentracija očitno ne posega v konkurenco na trgu oziroma če gre za koncentracijo, ki se v praksi običajno odobri.
Agencija lahko koncentracijo presoja v poenostavljenem postopku, če je izpolnjen eden izmed naslednjih pogojev:
V septembru 2022 je pričela veljati novela Zakona o oskrbi s plini.
Sprejem zakona je posledica spremenjenih pogojev poslovanja plinskega gospodarstva in povečanih tveganj v dobavni verigi zemeljskega plina ter sprejetja nove evropske plinske uredbe o skladiščenju plina (Uredba (EU) 2022/1032 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. junija 2022 o spremembi Uredb (EU) 2017/1938 in (ES) št. 715/2009 glede skladiščenja plina).
Noveliran zakon dopolnjuje definicije nekaterih pojmov oziroma dodaja nove pojme.
Dopolnjena je definicija gospodinjskega odjemalca, ki je pomembna zaradi posebne obravnave pri dobaviteljih in posebnih pravicah za varstvo odjemalcev plina. Dosedanja definicija je omogočala različne interpretacije, z novelo pa je jasneje določena letna meje porabe plina – 100.000 kWh.
Z novima dodanima pojmoma »odjemalec osnovne oskrbe« in »skupni gospodinjski odjemalec« so pravice osnovne oskrbe še določenje izvzete iz komercialnih sistemov, kot so sistemi daljinskega ogrevanja s plinom kot osnovnim energentom.
»Odjemalec osnovne oskrbe« je gospodinjski odjemalec, mali poslovni odjemalec, skupni gospodinjski odjemalec in zaščiteni odjemalec iz 117. člena tega zakona, ki je priključen na distribucijski sistem.
»Skupni gospodinjski odjemalec« medtem pomeni končnega odjemalca, ki kupuje plin za lastno rabo za namen oskrbe gospodinjstev s toploto preko posameznih in skupnih delov večstanovanjskih stavb preko skupne kurilne naprave v lasti ali solasti teh gospodinjstev. Za potrebe te določbe se za končnega odjemalca ne šteje ponudnik daljinskega ogrevanja.
Zakon kot novost predvideva tudi institut “nadomestne oskrbe s plinom”, ki je namenjena nadomestitvi dobavitelja za primer, ko odjemalec osnovne oskrbe nepričakovano ostane brez dobavitelja zaradi njegove insolventnosti ali nelikvidnosti oziroma, ker ta ne izpolnjuje več pogojev za članstvo v bilančni shemi. Zakon torej za te primere omogoča avtomatski prehod odjemalca na distribucijskem sistemu od obstoječega dobavitelja na dobavitelja nadomestne oskrbe.
Odjemalec nadomestne oskrbe mora najpozneje v dveh mesecih od začetka izvajanja nadomestne oskrbe skleniti pogodbo o dobavi z novim dobaviteljem. Cena plina za nadomestno oskrbo je lahko višja od tržne cene za dobavo plina primerljivemu odjemalcu, ne sme pa presegati mejne nakupne cene plina na izravnalnem trgu, ki jo objavi operater prenosnega sistema, povečane za 25 %.
Agencija za energijo ima z zakonom naloženo obveznost določitve dobavitelja nadomestne oskrbe izmed vseh dobaviteljev končnim odjemalcem.
Zakon nadalje po novem določa tudi, da so do osnovne oskrbe s plinom upravičeni si odjemalci, zato jo morajo zagotavljati vsi dobavitelji za odjemalce osnovne oskrbe, ki nimajo ali ne morejo pridobiti dobavitelja. Cena plina za osnovno oskrbo ne sme presegati mejne oziroma glede na periodo obračuna povprečne mejne nakupne cene plina na izravnalnem trgu, ki jo objavi operater prenosnega sistema.
Novi Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot-1), ki je bil v Državnem zboru sprejet konec septembra, je rezultat implementacije treh EU direktiv, med drugim pa, poleg novosti na področju digitalnih vsebin, vključuje tudi vsebino Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami, ki bo z uveljavitvijo ZVPot-1 prenehal veljati.
ZVPot-1, enako kot njegov predhodnik, zasleduje temeljna načela katerih cilj je zaščita potrošnika kot šibkejše stranke in njegova pravica do upravnega in sodnega varstva. Novi zakon pa z boljšo preglednostjo pripomore tudi k večjemu zagotavljanju načela pravne varnosti.
Poleg številnih novosti na področju digitalnih vsebin, so bistvene novosti, ki jih uvaja novi zakon naslednje:
ZVPot-1 na novo ureja tudi pogodbo o dobavi digitalne vsebine in zagotavljanju digitalne storitve ter obvezno jamstvo za skladnost digitalne vsebine oz. digitalne storitve. Pri tem velja izpostaviti, da nekatera pravila, ki veljajo za navedeni pogodbi veljajo tudi v tistih primerih, ko se potrošnik zaveže podjetju posredovati osebne podatke v zameno za dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve.
Dne 29. septembra 2022 je Sodišče EU izdalo sodbo v zadevi C-597/20, s katero odločilo, da lahko države članice podelijo pristojnost nacionalnim organom, pristojnim za izvajanje Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 (»Uredba«), da na podlagi posamičnih pritožb potnikov, letalskim prevoznikom naloži plačilo odškodnine.
Sodba je bila izdana zaradi postavitve predhodnega vprašanja županijskega sodišča v Budimpešti, in sicer ali je treba prvi in drugi odstavek 16. člena Uredbe razlagati tako, da nacionalni organ, ki je odgovoren za izvajanje te uredbe in pri katerem je potnik vložil individualno pritožbo, zadevnemu letalskemu prevozniku ne more naložiti plačila odškodnine, ki potniku pripada v skladu z navedeno uredbo.
Omenjeno sodišče je odločalo v sporu med letalskim prevoznikom, družbo LOT ter letalskimi potniki, zaradi več kot triurne zamude leta iz New Yorka (ZDA) v Budimpešto. Slednji so se obrnili na oddelek za varstvo potrošnikov, ta pa je ugotovil kršitev Uredbe in družbi LOT naložil plačilo odškodnine v višini 600 evrov vsakemu od potnikov. Družba LOT je nato odločbo organa izpodbijala, saj naj organ ne bi imel pristojnosti za odreditev plačila odškodnine letalskemu prevozniku, ta pristojnost naj bi bila v domeni nacionalnih sodišč.
Sodišče EU je v svoji odločitvi opozorilo, da lahko države članice nacionalnemu organu, pristojnemu za izvajanju zadevne Uredbe, dodelijo pristojnost sprejetja prisilnih ukrepov (npr. plačilo odškodnine), ko je bila pri njem vložena individualna pritožba potnika, če imata tako potnik kot letalski prevoznik na voljo možnost vložitve pravnega sredstva pred sodiščem. Uredba sicer res ne nalaga obveznosti sprejetja prisilnih ukrepov v tovrstnih postopkih, vendar dopušča državam članicam diskrecijsko pravico določanja pristojnosti v luči varstva pravic potnikov.
Sodišče se je dotaknilo tudi vprašanja pavšalne odškodnine, ki jo določa Uredba. Ta je namenjena zagotavljanju visoke ravni varstva potnikov ter okrepitve njihovih pravic z zmanjšanjem težav in nevšečnosti, zaradi velikih zamud in odpovedi letov. Gre torej za takojšnjo in standardizirano odpravo nastale škode, ki je enaka za vse potnike in omogoča, da se izognejo vlaganju posameznih odškodninskih tožb pred nacionalnimi sodišči. Vseeno pa je pomembno poudariti, da morajo potniki ter letalski prevozniki v tovrstnih primerih imeti možnost vložitve pravnega sredstva zoper odločbo organa pred nacionalnimi sodišči.
Slovenski organ, pristojen za izvajanje zadevne Uredbe, je Agencija za civilno letalstvo (CAA), ki na svoji spletni strani opozarja, da se morajo potniki v primeru nevšečnosti najprej obrniti na letalsko družbo, šele nato pa na agencijo.
Z dnem 1. 9. 2022 je začel veljati nov Pravilnik o prijavi nezgode in poškodbe pri delu (Uradni list RS, št. 78/2022 in 90/2022). Pravilnik uvaja elektronsko prijavo nezgod in poškodb pri delu prek portala SPOT (t.i. »ePrijava NPD«), ki nadomešča dosedanji prijavni obrazec »Prijava nezgode – poškodbe pri delu (ER-8)«.
Novi elektronski obrazec je sestavljen iz:
Od dne 1. 9. 2022 dalje so k elektronski prijavi nezgod in poškodb pri delu zavezani vsi delodajalci, ki so vpisani v Poslovni register Slovenije (v nadaljevanju: »PRS«). Delodajalec, ki ni vpisan v PRS prijavi nezgodo oziroma poškodbo pri delu tako, da izpolni splošni del obrazca v papirnati obliki in ga posreduje ZZZS, ki vpiše podatke iz obrazca v imenu delodajalca v portal SPOT.
Namen nove elektronske prijave nezgod in poškodb pri delu je poenostavitev in digitalizacija postopka prijave ter s tem razbremenitev tako delodajalcev kot zavarovancev oziroma poškodovancev. Z elektronsko prijavo je obenem omogočena ažurna seznanitev IOZ s prijavami nezgod in poškodb in ažurna seznanitev IRSD, s čimer je mogočen boljši nadzor in preventivno ukrepanje (Povzeto po spletni strani: https://zavezanec.zzzs.si/wps/portal/portali/azap/e-poslovanje/prijave-nezgod-in-poskodb-pri-delu/!ut/p/z1/04_Sj9CPykssy0xPLMnMz0vMAfIjo8zivf19DAz9DQwNA1zM3QzM3H28zUK8gowNPI31C7IdFQFDW6pB/).
Delodajalci in samozaposleni so še vedno dolžni takoj prijaviti na IRSD ter ZZZS vsako nezgodo pri delu s smrtnim izidom oziroma nezgodo pri delu, zaradi katere je delavec nezmožen za delo več kot tri delovne dni, in kolektivno nezgodo ter vsako poškodbo pri delu, ki ima za posledico vsaj en dan odsotnosti z dela. Prijava poškodovancu daje podlago za koriščenje pravic, ki mu pripadajo po zakonodaji.
S sprejemom Zakona o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (Uradni list RS, št. 72/19); v nadaljevanju »zakon«) je bil uzakonjen postopek sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank. Zakon je bil sprejet v posledici odločitve Ustavnega sodišča RS, ki je z odločbo št. U-I-295/13 med drugim odločilo, da takrat veljavni Zakon o bančništvu ne zadošča zahtevi po učinkovitem sodnem varstvu imetnikov izbrisanih kvalificiranih obveznosti bank.
Zoper zakon sta bili na Ustavno sodišče RS vloženi dve zahtevi za oceno ustavnosti, in sicer s strani Banke Slovenije in Državnega sveta, poleg tega pa je bilo v zvezi zakonom vloženih več pobud za začetek postopka za oceno ustavnosti.
Ustavno sodišče RS je v postopku za oceno ustavnosti zakona, začetem na zahtevo Banke Slovenije, marca 2020 začasno zadržalo izvrševanja zakona, januarja 2021 pa je prekinilo odločanje in Sodišču Evropske unije v predhodno odločanje predložilo več vprašanj.
Sodišče Evropske unije je pred dnevi razglasilo sodbo, v kateri se je opredelilo do vprašanj Ustavnega sodišča RS.
S sodbo opr. št. C-45/21 z dne 13. 9. 2022 je Sodišče Evropske unije razsodilo, da je Banka Slovenije lahko odgovorna za škodo izbrisanih imetnikov finančnih inštrumentov le, če je dokazano resno kršila dolžnost skrbnega ravnanja in če izbris ni bil nujen za zagotovitev stabilnosti finančnega sistema, oziroma, če so nekdanji imetniki finančnih instrumentov zaradi navedenega izbrisa utrpeli večje izgube, kot bi jih utrpeli v primeru stečaja zadevne finančne institucije.
Nadalje je bilo odločeno, da Banka Slovenije ne more biti zavezana kriti škode izbrisanim imetnikom finančnih inštrumentov zgolj zaradi njihovih nizkih prihodkov in odpovedi drugim pravnim sredstvom, kot to trenutno določa zakon. V zvezi s sredstvi za kritje škode je Sodišče Evropske unije presodilo, da centralna banka za poplačilo odškodnin za izbris ne sme posegati v svoj dobiček in v več kot polovico svojih rezerv.
Medtem ko se čaka na odločitev Ustavnega sodišča RS o ustavnosti zakona, Banka Slovenije sodbo Sodišča Evropske Unije pozdravlja s pojasnilom, da sodba pritrjuje njihovim dosedanjim stališčem, in sicer, da je zakon sporen z vidika monetarnega financiranja in finančne neodvisnosti centralne banke ter dodaja, da je nujna priprava zakonske rešitve, ki bo celovito urejala zadevno področje in bo skladna z evropskim pravnim redom in ustavno ureditvijo Republike Slovenije.
Na sodbo so se odzvali tudi na Ministrstvu za finance RS ter sporočili, da se zavedajo, da je potrebno čim prej zagotoviti postopek bolj učinkovitega sodnega varstva ter da so s tem ciljem že pristopili k dodelavi procesnih rešitev.
V avgustu letošnjega leta je potekel triletni rok, v katerem so bile države članice EU zavezane implementirati Direktivo (EU) 2019/1158 o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja, ki uvaja vrsto zakonodajnih ukrepov za posodobitev obstoječih pravnih in političnih okvirov EU, katerih cilji so:
Ukrepi v skladu z direktivo vključujejo:
Direktivo spremlja tudi vrsta političnih ukrepov, ki naj bi državam članicam pomagali pri doseganju ciljev boljšega ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem ter enakomernejše porazdelitve skrbstvenih obveznosti. Ti ukrepi vključujejo:
S temi ukrepi naj bi Direktiva izboljšala ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem ter prispevala k večji zaposlenosti žensk in ekonomski stabilnosti družin.
Vlada Republike Slovenije v tej zvezi pripravlja celovito spremembo ureditve starševskega dopusta in nekaj manjših popravkov družinskih prejemkov, in bo tako v prihodnje z namenom prenosa predmetne Direktive predstavila predlog novele Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1).
Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. III Ips 38/2021 omililo sodno prakso glede publicitetnega načela zemljiške knjige v povezavi s subjektivnim zastaralnim rokom pri odškodninskemu zahtevku.
Publicitetno načelo je eno izmed poglavitnih načel zemljiškoknjižnega prava. Urejeno je v 6. členu Zakona o zemljiški knjigi in predstavlja neizpodbitno domnevo, da je vpis v zemljiško knjigo vsakomur poznan. Posledično se nihče ne more sklicevati na to, da ni vedel za podatke, ki so vpisani v zemljiški knjigi. Podatki se štejejo za znane vsakomur od začetka naslednjega delovnega dneva po dnevu, ko je zemljiškoknjižno sodišče vpisalo prejem predloga za vpis neke pravice ali pravnega dejstva.
V konkretnem primeru je tožnica v izvršilnem postopku na javni dražbi od dolžnice kupila nepremičnino in se vpisala v zemljiško knjigo kot njena lastnica. Pred omenjeno prodajo nepremičnine je prejšnja lastnica nepremičnine sklenila pogodbo o komasaciji, na podlagi katere naj bi proti odmeni namesto svoje parcele prejela drugo, manjšo parcelo. Na podlagi postopka komasacije je bila po vpisu lastninske pravice tožnice na nepremičnini v zemljiški knjigi parcela izbrisana, namesto nje pa je bila vpisana druga, manjša parcela. Do tega je prišlo kljub dejstvu, da je tožnica že bila vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnine. Tožnica kot lastnica nepremičnine o postopku izbrisa ni bila obveščena; sklep, s katerim je bila nepremičnina izbrisana, pa tožnici ni bil vročen zaradi napake zemljiškoknjižnega sodišča. Ker tožnica v postopku izbrisa parcele glede na navedeno ni imela možnosti sodelovati in ji je bila lastnina vzeta arbitrarno ter brez nadomestila, je zahtevala ustrezno odškodnino.
Vrhovno sodišče RS je v zadevi odločilo, da je bil zemljiškoknjižni postopek v zvezi s pogodbeno komasacijo voden v očitnem nasprotju z izrecnimi zahtevami Zakona o zemljiški knjigi, ki urejajo način uresničevanja ustavnih procesnih jamstev in varujejo premoženjske interese že vpisanih imetnikov lastninske pravice. Ustava RS v 22. členu namreč zagotavlja ustavno procesno jamstvo enakega varstva pravic, iz katerega med drugim izhaja pravica do izjave, v 33. členu pa zagotavlja pravico do zasebne lastnine. Omenjeni pravici sta v zemljiškoknjižnem postopku varovani z zagotovitvijo pravice do izjave ter s pravnimi sredstvi pred nastopom publicitetnega učinka vpisa. Omilitev publicitetnega načela je sodišče utemeljilo s poudarkom, da namen publicitetnega načela ni urejanje posredovanja informacij mimo določb Zakona o zemljiški knjigi, ki varujejo navedena ustavna procesna jamstva in pravico do zasebne lastnine.
Sodišče je nadalje poudarilo pomen načela enakosti iz 14. člena Ustave RS, ki vsem vejam oblasti nalaga dolžnost utemeljiti razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja, kadar se v bistvenem različni položaji urejajo enako. V konkretnem primeru je sodišče opozorilo, da je treba razlikovati med položajema posameznika, ki nastopa v pravnem prometu, za katerega so podatki iz zemljiške knjige upoštevni, in oškodovanca, ki zatrjuje nedopusten poseg v njegovo pravico v zemljiškoknjižnem postopku, v katerem zaradi kršitve navedene dolžnosti ni imel možnosti sodelovati. Razloga za enako obravnavanje teh dveh položajev v konkretnem primeru ni bilo. Res je sicer, da 6. člen Zakona o zemljiški knjigi določa neizpodbitno domnevo, da je vpis v zemljiško knjigo vsakomur poznan, vendar je po mnenju sodišča od lastnika nepremičnine, varovanega z ustavnimi procesnimi jamstvi ter ustavno pravico do zasebne lastnine, namreč nerazumno pričakovati, da bo vsak dan preverjal zemljiškoknjižno stanje njegovih nepremičnin. V primerih, ko ne gre za posameznika, ki nastopa v pravnem prometu, je treba publicitetno načelo torej omiliti tudi v izogib kršitvam ustavnega procesnega jamstva enakega varstva pravic ter ustavne pravice do zasebne lastnine.
Skladno s prvim odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil, čemur pravimo subjektivni zastaralni rok. Svojo odločitev je sodišče v sklepu utemeljilo tudi z opozorilom, da absolutiziranje pomena publicitetnega učinka lahko pomeni, da bi subjektivni zastaralni rok za odškodninski zahtevek začel teči celo, preden je sploh začel teči rok za vložitev ugovora in pritožbe zoper sklep o dovolitvi vpisa po Zakonu o zemljiški knjigi. Subjektivni zastaralni rok bi namreč po taki razlagi tekel od trenutka vpisa v zemljiški knjigi (6. člen ZZK-1), rok za ugovor in pritožbo zoper vpis pa bi začel teči šele z vročitvijo sklepa o dovolitvi vpisa, ki se logično zgodi po samem vpisu. Po takem stališču bi se namreč štelo, da oškodovanec skladno s publicitetnim načelom iz 6. člena Zakona o zemljiški knjigi ve za škodljive vpisane pravice drugih in za odgovornega povzročitelja, ne glede na to, ali je to dejstvo oškodovancu dejansko poznano oziroma ali bi mu lahko bilo poznano.
Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče RS zaključilo, da v primeru, ko odškodninski zahtevek temelji na očitku kršitve dolžnosti zemljiškoknjižnega sodišča, da oškodovancu kot nasprotnemu udeležencu zemljiškoknjižnega postopka zagotovi pravico do izjave, z Ustavo RS ni skladna razlaga, da publicitetni učinek vpisa hkrati pomeni začetek teka subjektivnega zastaralnega roka za odškodninski zahtevek. S tako strogo razlago publicitetnega načela bi namreč bila kršena ustavna pravica do povračila škode, ki je urejena v 26. členu Ustave RS.
Državni zbor Republike Slovenije je dne 23. 8. 2022 sprejel Zakon o nujnem ukrepu na področju davka na dodano vrednost za omilitev dviga cen energentov. Predmet ukrepa je znižanje davka (DDV) z 22 % na 9,5 % na daljinsko ogrevanje ter na dobavo električne energije, lesa za kurjavo in zemeljskega plina v obdobju od 1. septembra do 31. maja 2023, upravičenci pa so vsi uporabniki.
Eden od predlogov je obsegal tudi znižanje DDV-ja na kurilno olje, saj naj bi ga po statističnih podatkih uporabljalo približno 15 % prebivalstva v Republiki Sloveniji, vendar na podlagi direktive EU, ki ureja dobavo kurilnega olja, to ni dovoljeno. Vseeno pa bo, glede na dvig cen naftnih derivatov, obravnavan model blažje regulacije cen kurilnega olja. Ta se bo zgledoval po trenutnem modelu regulacije cen na področju naftnih derivatov.
Obenem je Državni zbor Republike Slovenije dne 31. 8. 2022 sprejel tudi Zakon o pomoči gospodarstvu zaradi visokih povišanj cen električne in zemeljskega plina, ki zagotavlja državno pomoč v obliki subvencije stroškov porabe električne energije in zemeljskega plina.
Skladno z zakonom bo država sofinancirala 30 % stroškov električne energije in zemeljskega plina v letu 2022 nad dvakratnikom dviga njunih cen v letu 2021. Zakon pri tem predvideva tri vrste pomoči, in sicer:
Upravičenci do omenjene pomoči so pravne in fizične osebe, ki opravljajo gospodarsko dejavnost v Republiki Sloveniji in so bile registrirane kot gospodarske družbe, samostojni podjetniki ali zadruge do 1. decembra 2021. Pri tem zoper upravičenca na dan oddaje vloge ne sme biti začet stečajni postopek ali postopek likvidacije, prav tako pa ne sme imeti neporavnanih dospelih davčnih obveznosti ter nepredloženih in neporavnanih obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjega leta v višini 50 EUR ali več. Ob tem velja izpostaviti, da do državne pomoči niso upravičena tista podjetja, ki so upravičena do regulirane cene zemeljskega plina oziroma električne energije po drugih uredbah ali pa so vključila dvig stroškov električne energije in zemeljskega plina v ceno svojih proizvodov oziroma storitev. Opisano velja tudi za tiste gospodarske družbe, samostojne podjetnike in zadruge na področju primarne kmetijske pridelave in ribištva ali akvakulture. Zanje velja posebnost, saj lahko pomoč za področje kmetijstva znaša največ 62.000 EUR, za področje ribištva pa 75.000 EUR.
Vloge lahko upravičenci oddajo v elektronski aplikaciji Javne agencije SPIRIT Slovenija do 15. novembra 2022. Izplačila bodo izvedena v dveh delih, in sicer bo za upravičeno obdobje od junija 2022 do septembra 2022 izplačilo izvedeno do 31. decembra 2022, za upravičeno obdobje od oktobra 2022 do decembra 2022 pa do 15. marca 2023.
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (Ministrstvo) je objavilo Predlog zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Predlog), ki na več področjih uvaja nove obveznosti delodajalcev. Predlog želi zakon, ki je bil sprejet leta 2006 in od takrat ni bil spremenjen, nadgraditi predvsem na področju vodenja evidenc o izrabi delovnega časa zaposlenih na delovnem mestu ter tako preprečiti zlorabe na tem področju in tudi omogočiti učinkovitejši nadzor.
Iz predloga izhaja, da je cilj novele med drugimi naslednji:
Glede na navedeno je jasno, da želi Ministrstvo s Predlogom predvsem zajeziti oziroma vsaj občutno zmanjšati število zlorab pravic, ki jih med svojim delom trpijo zaposleni. Med zlorabami se v praksi najbolj pogosto pojavljajo ravno poskusi manipulacij in zlorab glede izrabe delovnega časa ter posledično tudi s tem povezanimi izplačili, ki v mnogih primerih ne ustrezajo dejanskemu obsegu opravljenega dela.
Predlog primarno predvideva, da se v evidence o izrabi delovnega časa na delovnem mestu vpisujejo tudi podatki o času prihoda delavca na delo in odhoda delavca z dela, o izrabi in obsegu odmora med delovnim časom, o opravljenih urah v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, o opravljenih urah v neenakomerno razporejenem delovnem času in začasno prerazporejenem delovnem času ter seštevek ur za daljše časovno obdobje (teden, mesec, leto oziroma posamezno referenčno obdobje). V okviru trenutno veljavne ureditve namreč obstaja zgolj zahteva po vpisu podatkov glede števila opravljenih ur zaposlenega. Iz evidenc tako ni razvidno, ali gre za delo v manj ugodnem delovnem času ter ali je delo opravljeno v neenakomerno razporejenem ali prerazporejen delovnem času. Takšna ureditev povzroča težave tudi pri izvedbi inšpekcijskega nadzora, pogosto pa celo onemogoča nadziranje delovnega časa, odmorov in počitkov.
Druga pomembnejša sprememba se nanaša na način vodenja evidenc. Po aktualni ureditvi je način vodenja evidenc še vedno prepuščen delodajalcem, pri čemer Predlog predvideva vodenje evidence o izrabi delovnega časa v elektronski obliki, kar naj bi zagotovilo njeno verodostojnost in posledično tudi bolj učinkovit inšpekcijski nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti delodajalca. Glede na to, da uvedba elektronskega vodenja evidenc pomeni velik odmik od njene trenutne oblike vodenja, je Ministrstvo v Predlogu predvidelo prehodno obdobje, ki naj bi omogočilo postopno implementacijo elektronskega sistema vodenja pri delodajalcih. Obveznost elektronske oblike vodenja evidenc naj bi nastopilo najkasneje 12 mesecev po vzpostavitvi informacijske podpore za elektronsko vodenje.
Predlog glede elektronskih evidenc določa tudi, da se morajo beležiti vsi posegi v evidenco na način, da naknadna sprememba podatka vsebuje tudi razlog spremembe in čas vpisa spremembe ter da mora delodajalec delavcu zagotavljati vpogled v podatke iz evidence o izrabi delovnega časa.
Iz vidika izvajanja inšpekcijskega nadzora in kaznovanja odgovornih Predlog predvideva določitev glob v evrih, saj so po trenutni ureditvi zneski še vedno določeni v tolarjih, in spremembe višine zneskov, s katerim so določene globe ter tudi pooblastilo inšpektorja za delo za izrekanje glob v razponu. Veljavna ureditev ne določa sankcije za odgovorno osebo, zato predlog predvideva tudi sankcijo za odgovorno osebo za primer kršitve opustitve vodenja, hrambe ali posodabljanja evidenc, ki jih vodijo delodajalci.
Pomembnejša omembe vredna sprememba iz Predloga zakona je tudi sprememba v opredelitvi pojma delavca, skladno s katero bi se kot delavec štela tudi oseba, ki na kakršnikoli pravni podlagi opravlja delo pri delodajalcu, če ga opravlja osebno in je vključen v delovni proces delodajalca ali pretežno uporablja sredstva za opravljanje dela, ki so del delovnega procesa.
Predlog se je tako lotil venomer aktualne in tudi pereče problematike na področju delovnih razmerij, ki bi v praksi ob doslednem upoštevanju zagotovil transparentnost vodenja evidenc in močno onemogočil morebitne zlorabe, obenem pa tudi zavaroval pravice in koristi delavcev v razmerju do delodajalcev. Kljub vsemu pa je potrebno upoštevati, da Predlog, zaradi uvedbe elektronskega sistema, predvideva daljšo 12 – mesečno obdobje implementacije, ki bo povsem odvisna od vzpostavitve informacijske podpore za elektronsko vodenje. Slednje pa pomeni, da se bo dejanski učinek Predloga, če bo slednji tudi sprejet, lahko pokazal šele čez nekaj let, vključno z njegovimi morebitnimi pomanjkljivostmi.
Ministrstvo za finance je 1. avgusta v javno razpravo in medresorsko obravnavo posredovalo predloge novel štirih zakonov z davčnega področja, in sicer Zakona o dohodnini (ZDoh-2), Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), Zakona o trošarinah (ZTro-1), in Zakona o finančni upravi (ZFU). Rok za pripombe oziroma odziv javnosti poteče dne 19. avgusta.
Ministrstvo za finance želi s predlaganimi spremembami razveljaviti »mini davčno reformo« prejšnje Vlade Republike Slovenije ter uveljaviti določene zakonske popravke, pri čemer naj bi nekatere razbremenitve in olajšave ostale v veljavi. Hkrati pa naj bi bila v pripravi obsežnejša davčna reforma, ki jo želi Ministrstvo za finance poslati v javno razpravo v začetku prihodnjega leta, in naj bi začela veljati leta 2024.
Predlagane spremembe in dopolnitve ZDoh-2 prinašajo sledeče glavne ukrepe:
Poglavitne rešitve predlaganih sprememb ZDavP-2 so:
Predlagane spremembe in dopolnitve ZTro-1 se nanašajo na neposredno oprostitev plačila trošarin za nakup goriva za kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo, predlagane spremembe in dopolnitve ZFU pa na imenovanje direktorjev finančnih uradov, način odločanja, dodelitev posameznega postopka drugemu inšpektorju v vodenje in odločanje in odvzem pooblastil inšpektorju, in finančno preiskavo.
Vrhovno sodišče je s sklepom opr. št. I Up 109/2022 z dne 8.6.2022 nadgradilo in deloma spremenilo dosedanjo sodno prakso v zvezi z razlago postopka in pogojev za izdajo začasnih odredb v upravnem postopku.
S spremembo sodne prakse želi Vrhovno sodišče prispevati k povečanju učinkovitosti sodnega varstva, saj zakonska ureditev ne predvideva suspenzivnega učinka izpodbojne tožbe v upravnem sporu. Možnost izdaje začasne odredbe na tem področju je zato nujna za zagotovitev učinkovitosti sodnega varstva, saj z njeno izdajo sodišče odloži ali drugače uredi izvrševanje izpodbijane odločitve izvršne veje oblasti vse do tedaj, ko pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno ne presodi, da je navedena odločitev pravilna in zakonita.
Vrhovno sodišče je v svoji določitvi poudarilo, da je tudi odločanje o izdaji začasne odredbe po svoji vsebini odločanje o sporu med tožečo in toženo stranko. Posledično sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja predlagatelju ne sme nalagati večjega procesnega bremena kot toženi stranki, saj za to ni zakonske podlage. Prav tako pa mora sodišče strankam v postopku nuditi ustrezno materialno procesno vodstvo. Kot bistveno vrhovno sodišče izpostavlja, da se mora predlagatelju začasne odredbe omogočiti, da s svojimi navedbami in dokazi ustrezno utemelji pravni pojem težko popravljive škode, če sodišče meni, da te zakonske zahteve v predlogu ni ustrezno izpolnil. Navedeno je sodišče dolžno zagotoviti tudi toženi stranki in drugim strankam upravnega spora, ki so dolžne ustrezno utemeljiti javni interes oziroma druge interese, ki bi bili lahko nesorazmerno prizadeti z izdajo začasne odredbe.
Nadalje se je Vrhovno sodišče v svoji odločitvi podrobneje opredelilo tudi do pravnega standarda težko popravljive škode na področju davčnega prava. In sicer je potrebno po presoji Vrhovnega sodišča na področju davčnega prava navedeni standard razlagati tako, da je upoštevna škoda tista izguba sredstev, s katerimi bi tožnik lahko razpolagal, če mu ne bi bila odvzeta na podlagi nepravnomočno ugotovljene in naložene davčne obveznosti. Za izdajo začasne odredbe pa mora predlagatelj utemeljiti tudi druge zakonske pogoje, kot je na primer težka popravljivost škode. Težko popravljivost bo tako predlagatelja začasne odredbe uspešno izkazal predvsem v tistih primerih, ko bi zaradi izvršitve davčne obveznosti iz izpodbijane davčne odločbe bilo poseženo v sredstva, ki jih potrebuje za izpolnjevanje svojih zakonskih obveznostih (npr. dolžnosti preživljanja otrok) oziroma v siceršnje premoženje, ki ga za svoje življenje in delo nujno potrebuje. V primeru pravnih oseb pa je mogoče težko popravljivost škode utemeljiti že s tem, da pravna oseba oz. gospodarski subjekt zaradi izvršitve davčne odločbe ne more izpolniti že dogovorjenih pogodbenih obveznosti, če to pomembno posega v njeno poslovanje. Skladno z navedenim tako Vrhovno sodišče odstopa od do sedaj zastopanega stališča, da je treba materialno škodo vselej šteti za popravljivo.
Ustavno sodišče je dne 16. 6. 2022 sprejelo pomembno odločitev za izenačitev pravic istospolnih partnerjev z raznospolnimi na področju zakonske zveze in posvojitve otrok.
Skladno z odločbama Ustavnega sodišča, izdanima dne 16. 6. 2022, je v neskladju z ustavno prepovedjo diskriminacije zakonska ureditev, ki določa, da:
Ker presojani ureditvi zakonske zveze in skupne posvojitve skladno z ugotovitvijo Ustavnega sodišča pomenita nedopustno diskriminacijo istospolnih parov, ima zakonodajalec na voljo šestmesečni rok za odpravo ugotovljenega ustavnega neskladja. Aktivnosti v tej smeri že potekajo, saj je vlada na dopisni seji dne 15. 7. 2022 potrdila besedilo predloga zakona o spremembah Družinskega zakonika in ga v Državni zbor poslala po skrajšanem postopku.
Do odprave ugotovljene protiustavnosti se na podlagi ugotovitve Ustavnega sodišča šteje, da (i) je zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb ne glede na spol in da (ii) lahko istospolna partnerja, ki živita v partnerski zvezi, skupaj posvojita otroka pod enakimi pogoji kot zakonca.
Odločitev Ustavnega sodišča ne posega v pravni položaj in pravice raznospolnih partnerjev, temveč omogoča, da lahko odslej poleg raznospolnih partnerjev zakonsko zvezo sklepajo tudi istospolni partnerji. Smiselno enako velja tudi za področje posvojitve otrok.
V Sloveniji je bila do odločitve Ustavnega sodišča istospolnim partnerjem omogočena vzpostavitev skupnega starševstva zgolj na način, da je eden od partnerjev posvojil otroka drugega partnerja (enostranska posvojitev). Na podlagi odločitve Ustavnega sodišča lahko odslej istospolna partnerja, ki živita v formalni življenjski skupnosti, skupaj posvojita otroka pod enakimi pogoji, kot veljajo za raznospolna zakonca (skupna posvojitev). Izbire glede najprimernejših posvojiteljev za konkretnega otroka bo še naprej opravljal center za socialno delo, na predlog katerega o posvojitvi odloči sodišče ob upoštevanju največje koristi otroka.
Z navedeno odločitvijo Slovenija sledi evropskim državam, ki so zakonsko zvezo istospolnih parov že omogočile, posledično pa tudi izenačile pravice istospolnih parov s raznospolnimi pari. To so: Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Islandija, Irska, Luksemburg, Malta, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Španija, Švedska, Švica in Združeno Kraljestvo. V svetovnem merilu pa lahko istospolni partnerji zakonsko zvezo sklenejo na primer v Združenih državah Amerike, Kanadi, Argentini, Braziliji, Urugvaju, Kolumbiji, Ekvadorju, Kostariki, Čilu, Tajvanu, Avstraliji, Novi Zelandiji in Južnoafriški republiki.
Sodne počitnice se bodo v letu 2022 pričele z dnem 15. 7. 2022 in trajale mesec dni, do 15. 8. 2022.
V času sodnih počitnic sodišča, skladno z Zakonom o sodiščih (Ur. l. RS, št. 94/07 s sprem.), poslujejo v omejenem obsegu ter opravljajo naroke in odločajo samo v nujnih zadevah, med katere sodijo postopki v zadevah zavarovanja, preiskave in sojenja v kazenskih zadevah, v katerih je obdolženec priprt, izvršilne zadeve v zvezi s postopki za varstvo koristi otrok, in še nekatere druge zadeve, skladno z zakonom. V nujnih zadevah tudi v času sodnih počitnic normalno tečejo procesni roki.
V nenujnih zadevah v času sodnih počitnic ne tečejo procesni roki, tj. roki ki so določeni s procesnim zakonom za opravljanje določenih procesnih dejanj v postopku, in sodna pisanja se ne vročajo. Za procesni rok gre primeroma pri roku za plačilo sodne takse, ki znaša 15 dni. V praksi to pomeni, da se tek procesnega roka za plačilo sodne takse, ki je pričel teči pred začetkom sodnih počitnic, z začetkom sodnih počitnic prekine in začne teči ponovno prvi naslednji dan po izteku sodnih počitnic. V kolikor je v času sodnih počitnic vročeno sodno pisanje pa bodo procesni roki pričeli teči prvi naslednji dan po koncu sodnih počitnic.
Kljub navedenemu lahko sodišča v času sodnih počitnic odločajo tudi v nenujnih zadevah, vendar lahko razpisujejo naroke le, če s tem soglašajo vse stranke postopka.
Po drugi strani sodne počitnice ne vplivajo na tek materialnih rokov, tj. rokov, ki veljajo za uveljavljanje materialnih pravic, ki jih daje upravičencem materialni predpis. Za materialni rok gre primeroma v sporih zaradi motenja posesti, kjer materialni predpis določa, da je sodno varstvo pred motenjem posesti mogoče zahtevati v 30 dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca. Glede na dejstvo, da tek materialnih rokov v času sodnih počitnic ni prekinjen, je potrebno tožbo v tem primeru vložiti v roku 30 dni, ne glede na dejstvo, da so v teku sodne počitnice, zaradi katerih sodišča poslujejo v omejenem obsegu. Zamuda materialnega roka v času sodnih počitnic ima namreč za posledico izgubo pravice.
Sodne počitnice se nanašajo na poslovanje sodišč in sodna pisanja ter ne vplivajo na vročanje po pravilih upravnega postopka oz. katerih koli drugih pisanj, ki niso sodna.
V kolikor ste v dvomu o teku določenega roka, vam za brezskrbne počitnice predlagamo, da tek roka pravočasno preverite s pravnim strokovnjakom.
Ministrstvo za pravosodje (v nadaljevanju: »predlagatelj«) je s koncem leta 2021 vložilo predlog novele Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). S predlagano novelo se zasleduje predvsem prilagoditev stališčem sodne prakse in povečanje učinkovitosti odločanja v upravnem sporu ob neokrnjenem standardu pravne varnosti. Predlagatelj med drugim poudarja tudi ustreznejše uresničevanje pravice do sojenja v razumnem roku. Okrepila naj bi se tudi načelo kontradiktornosti ter načelo javnosti in ustnosti.
Predlagatelj spremembe ZUS-1 kot poglavitno rešitev navaja spremembo sestave sodišča. Trenutno veljavni ZUS-1 kot primarno določa odločanje Upravnega sodišča v senatu treh sodnikov, kar naj bi se nadomestilo z odločanjem po sodniku posamezniku. Teorija je namreč že nekaj časa problematizirala načelo senatnega sojenja, ki ni poznala sojenja po sodniku posamezniku niti za primer zadev manjšega pomena.[1] Zborno sojenje naj bi bilo namenjeno zadevam, pri katerih gre za zapletena pravna in dejanska vprašanja. Predlagatelj spremembe zakona kot kriterij za zapletena pravna vprašanja navaja zlasti situacije, kjer je mogoče pričakovati rešitev glede pomembnega pravnega vprašanja glede katerega sodna praksa še ni podala odgovora. Sodnik posameznik bo še vedno lahko predlagal odločanje v senatu, in sicer do razpisa pripravljalnega naroka, prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do predložitve zadeve na sejo.
V zvezi s predlagano spremembo sestave sodišča v upravnem sporu se v teoriji že pojavljajo vprašanja glede učinkovitosti takega predloga spremembe.[2] Eno izmed vprašanj se nanaša na neodvisnost in nepristranskost sodnikov, ki ju senatno sojenje varuje. Sojenje v senatu zmanjšuje vpliv osebnih okoliščin posameznega sodnika na to, kako bo v posamezni zadevi odločil. Prav tako načelo kolegialnosti sili sodnike k večji nevtralnosti pri odločanju.
Predlagatelj novele ZUS-1 pojasnjuje, da je sodnik upravnega sodišča izenačen z višjim sodnikom in naj bi kot tak zagotavljal enake garancije, kot bi jih sicer senat. Teorija v zvezi s kakovostjo sojenja poudarja, da se pri senatnem sojenju zmanjšuje verjetnost, da bi pri odločanju nastajale napake. Prav tako pride pri senatnem odločanju do soočenja različnih pogledov, kar omogoča kakovostnejšo odločitev. Kot že navedeno pa predlog novega ZUS-1 omogoča sodniku posamezniku podajo predloga, da v bolj zapleteni zadevi odloči senat sodnikov.
Ne glede na morebitne pomisleke, pa tudi teorija pozdravlja možnost upravnega sodišča, da odloča po sodniku posamezniku. Ta rešitev bo tudi zagotovo doprinesla k ciljem, ki jih zasleduje predmetni predlog ZUS-1.
Poleg navedene spremembe pa predmetna novela med poglavitnimi rešitvami predvideva tudi razširitev možnosti glede zastopanja pred upravnim sodiščem, možnost sodišča, da omeji obseg in število vlog, udejanjanje načela koncentrirane glavne obravnave, omilitev standarda za izdajo začasne odredbe ter uvedba obvezne glavne obravnave.
[1] B. Grafenauer, Osnove upravnega postopka in upravnega spora. Ljubljana: GV Založba (2001), str. 257.
[2] Prim. B. Žuber, T. Majnik, Zborno sojenje v upravnem sporu, Podjetje in delo, št. 2, 2022, str. 211.
Od 15. 6. 2022 so na voljo novi digitalni boni. Sprejeti so bili v okviru načrta spodbujanja digitalne vključenosti, ki je predviden v Zakonu o spodbujanju digitalne vključenosti (ZSDV), ki je začel veljati dne 12. 3. 2022. Na njegovi podlagi je Vlada RS upravičencem podelila digitalni bon za nakup računalniške opreme, ki je v omenjenem zakonu urejen v 18. do 23. členu.
Zakon o spodbujanju digitalne vključenosti je sicer namenjen povečevanju digitalne vključenosti prebivalstva Republike Slovenije ter primerjalnemu napredku digitalne razvitosti gospodarstva in družbe Republike Slovenije. Njegovi cilji med drugim vključujejo krepitev zavesti o prednostih uporabe digitalnih orodij za življenje posameznika in družbo kot celoto, krepitev razumevanja digitalnih tehnologij ter njihove odgovorne in varne uporabe, dvig usposobljenosti za uporabo digitalnih kompetenc ter povečanje zanimanja za srednješolske, višješolske in visokošolske programe, ki vključujejo strokovne digitalne kompetence, ter zmanjševanje razlik med spoloma na tem področju.
Kdo so upravičenci?
Do digitalnega bona ’22 so upravičene osebe, ki so 12. 3. 2022 imele stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in so bile takrat:
Digitalni bon pa lahko prejmejo tudi osebe, ki izpolnjujejo zgornje pogoje in se šolajo v tujini, vendar morajo predhodno pridobiti priznanje statusa upravičenca do digitalnega bona ’22.
Bone je mogoče združiti med šolajočimi brati, sestrami, polbrati in polsestrami za skupni nakup. Za združitev bonov je treba izpolniti izjavo o združitvi digitalnih bonov, ki je dostopna na spletni strani Službe Vlade RS za digitalno preobrazbo.
Upravičenost do digitalnega bona je mogoče preveriti preko aplikacije eDavki oziroma na odprtem portalu eDavki z vnosom davčne številke.
Kdaj lahko upravičenci koristijo digitalni bon?
Od 15. 6. 2022 do 30. 11. 2022.
Za kaj lahko upravičenci koristijo digitalni bon?
Digitalni bon je mogoče koristiti za nakup nove, obnovljene ali rabljene računalniške opreme:
Kako lahko upravičenci unovčijo digitalni bon?
Upravičenci morajo ob nakupu trgovcu povedati, da želijo unovčiti digitalni bon ter mu izročiti izjavo o unovčitvi digitalnega bona ’22, ki je dostopna na spletni strani Službe Vlade RS za digitalno preobrazbo. Trgovec lahko preveri identiteto kupca in od njega zahteva osebni dokument. Prodajalec nato v informacijskem sistemu FURS preveri, ali je kupec do bona res upravičen in koliko dobroimetja še ima. Enako velja tudi za nakupe po spletu, pri katerih mora upravičenec podpisano izjavo posredovati ponudniku blaga oziroma jo naložiti, če spletni ponudnik omogoča dodajanje priponk pri postopku nakupa.
Kje lahko upravičenci unovčijo digitalni bon ’22?
Pri poslovnih subjektih s sedežem v Republiki Sloveniji, katerih poslovna dejavnost, registrirana v Poslovnem registru Slovenije na dan unovčitve, je ena izmed naslednjih dejavnosti po Uredbi o standardni klasifikaciji dejavnosti:
Vrhovno sodišče Republike Slovenije (»Vrhovno sodišče«) je izdalo sodbo, opr. št. III Ips 1/2022 z dne 10. 5. 2022, v kateri je presojalo primernost načina obveščanja upnika o dogovoru o prevzemu dolga. Prevzem dolga ureja 427. člen Obligacijskega zakonika (»OZ«), ki kot obvezno sestavino za začetek učinkovanja dogovorjenega prevzema dolga določa privolitev upnika vanj.
Toženka, lastnica poslovnega prostora, je bila dolžna tožniku, upravniku stavbe, plačevati stroške obratovanja in vzdrževanja teh prostorov. Toženka je svoj poslovni prostor oddala v najem najemniku, s katerim je poleg najemne pogodbe sklenila tudi pogodbo o prevzemanju sorazmernega dela stroškov obratovanja, tehničnega upravljanja in vzdrževanja za poslovne prostore. Toženka je tožnika seznanila z vsebino najemne pogodbe, v kateri naj bi se nahajala tudi klavzula o prevzemu dolga. Tožnik je po seznanitvi z najemno pogodbo račun za storitve obratovanja in vzdrževanja izstavljal najemniku in ne več dolžnici, zato je bila toženka mnenja, da je s tem konkludentno sprejel vsebino prevzema dolga in vanj tudi privolil.
Vrhovno sodišče se s stališčem toženke ni strinjalo. Skladno s prvim odstavkom že omenjenega 427. člena OZ se dolžnik in prevzemnik ne moreta samostojno dogovoriti o tem, da prevzemnik prevzame dolg dolžnika. Upnikova privolitev v dogovor o prevzemu dolga je pri tem odločilnega pomena za nastop učinka prevzema dolga, saj šele soglasje upnika odobri dogovor med dolžnikom in prevzemnikom.
Pri tem mora biti v skladu z drugim odstavkom 427. člena OZ upnik o dogovoru o prevzemu dolga obveščen, o tem pa ga lahko obvesti vsaka o obeh strank dogovora o prevzemu dolga. Razbremenitev dolžnika po dogovoru o prevzemu dolga se torej izvede tako, da dolžnik najprej sklene dogovor o prevzemu dolga s prevzemnikom, nato pa katerikoli od njiju o dogovoru obvesti upnika. Na podlagi obvestila se upnik lahko odloči, ali bo v takšen dogovor privolil, kar je bistvenega pomena za začetek učinkovanja dogovora. Privolitev upnika se namreč neločljivo navezuje na vedenje upnika o tej pogodbi. Upnikovo soglasje z vsebino dogovora o prevzemu dolga pa je tisti ključni element, ki prevzem dolga razločuje od pristopa k dolgu, ki je primarno urejen v 432. členu OZ in pri katerem soglasje upnika ni potrebno za začetek učinkovanja dogovora.
Vrhovno sodišče je bilo mnenja, da četudi je bil morda skupni namen toženke in najemnika, da najemnik prevzame dolg toženke, to v okoliščinah primera ne pomeni, da je bil tožnik kot upnik o tem skupnem namenu obveščen že zgolj s seznanitvijo z besedilom najemne pogodbe med toženko in najemnikom. Če s prevzemom dolga upnik ni seznanjen, njegova izjava volje v tej pogodbi ne zaobjema hkrati njegovega soglasja k nadomestitvi toženke kot dolžnice z njenim najemnikom. Upnik je namreč bil seznanjen z vsebino najemne pogodbe; svoje soglasje je tako lahko dal le vsebini najemne pogodbe, ne pa tudi dogovoru o prevzemu dolga.
Ob tem velja opozoriti še na tretji odstavek 427. člena, skladno s katerim se domneva, da je upnik dal svojo privolitev, če je brez omejitve sprejel kakšno izpolnitev od prevzemnika, ki jo je ta izpolnil v svojem imenu. Zakon tako dopušča, da začne prevzem dolga učinkovati že z upnikovim sprejemom izpolnitve od prevzemnika. V predmetnem primeru je tožnik dejansko sprejel izpolnitev od najemnika, ki je stroške vzdrževanja plačeval v svojem imenu, vendar pa opisana sodba Vrhovnega sodišča vidi kot obvezno sestavino za učinkovanje prevzema dolga poleg privolitve upnika tudi (predhodno) jasno obvestilo upnika o dogovoru o prevzemu dolga, ki pa ga v obravnavanem primeru ni bilo. Kot ob tem poudari Vrhovno sodišče, mora biti nedvoumna upnikova volja, da soglaša, da se dolžnik iz obstoječega razmerja nadomešča s tretjim.
Ob upoštevanju predstavljene sodbe Vrhovnega sodišča morajo torej dolžniki, ki sklenejo dogovor o prevzemu dolga s tretjimi, na upnika nasloviti obvestilo z jasnim sporočilom, da je bila sklenjena pogodba o prevzemu dolga med njimi in tretjimi osebami ter jih tudi jasno pozvati k izreku o privolitvi.
Ustavno sodišče (v nadaljevanju: »USRS«) je dne 26. 5. 2022 sprejelo dve odločbi, v katerih je razveljavilo tretji odstavek 65. člena ter drugi stavek tretjega odstavka 169. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: »ZIZ«).
V odločbi številka U-I-189/21-12 je odločilo, da tretji odstavek 65. člena ZIZ posega v ustavno varovano človekovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, kolikor se nanaša na izvršbo na premičnine. Zakonodajalcu je določilo enoletni rok za odpravo ugotovljene protiustavnosti. Zadevni odstavek je namreč določal prekluzivni rok 30 dni za začetek pravde na ugotovitev, da izvršba na premično stvar ni dopustna.
USRS je potrdilo, da določba sicer izpolnjuje pogoj ustavno dopustnega cilja – hitrejše in učinkovitejše izvršbe, vendar je ugotovilo, da ukrep ni sorazmeren v ožjem smislu, saj obstaja neravnotežje med interesi ter upravičenji upnika in tretjega v izvršbi. Natančneje, razveljavljena določba ni omogočala zadostnega realnega in učinkovitega varstva osebam, ki so lahko vpletene v »tujo« izvršbo tako, da upnik poseže na njihovo, ne pa na dolžnikovo premično stvar. Posledično sta bila tako položaja upnika in morebitne tretje osebe neuravnotežena. Nadalje, je USRS poudarilo, da je rok 30 dni prekratek, z njegovim potekom pa tretji praviloma izgubi možnost pravnega varstva svojih pravic civilnega prava pred grozečo izgubo zaradi prodaje v premičninski izvršbi. Poleg tega, možnost vlaganja izločitvenih tožb, ki ne bi bila omejena s tem rokom, ne bi bistveno prizadela upnikovih interesov za hitro in učinkovito izvršbo.
V odločbi številka U-I-179/21-14, pa je USRS razveljavilo drugi stavek tretjega odstavka 169. člena ZIZ, saj ta posega v ustavno varovano človekovo pravico do pravnega varstva iz 25. člena Ustave. Zadevni stavek je določal, da zoper odločitev sodišča prve stopnje o predlogu dolžnika iz izvršbe za izterjavo denarne terjatve z izvršbo na nepremičnine za preusmeritev izvršbe na drugo sredstvo ali na drug predmet izvršbe ni pritožbe. Razveljavljeni drugi stavek tretjega odstavka 169. člena ZIZ ni dopuščal pritožbe, ne glede na to, ali bi šlo za pritožbo dolžnika zoper zavrnitev predloga ali za pritožbo upnika zoper ugoditev predlogu.
USRS je v svoji odločbi ugotovilo, da je učinek tega stavka, zaradi zelo intenzivnega zožujočega učinka izpodbijane zakonske določbe, ki stranki, ki ni zadovoljna z odločitvijo prve stopnje in ki bi sicer za pritožbo imela pravni interes, pritožbo ali drugo pravno sredstvo v celoti odreka, treba razumeti kot poseg v človekovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Dalje, je USRS sicer potrdilo, da je za navedeni poseg podan ustavno dopusten cilj – hitrejša in učinkovitejša izvršba, kot tudi nujnost posega za doseganje tovrstnega cilja , vendar pa je obenem poudarilo, da drugi stavek tretjega odstavka 169. člena ZIZ stranko popolnoma prikrajša za pravno sredstvo. Učinek posega na človekovo pravico do pravnega sredstva je tako zelo velik. Koristi od posega pa so glede na nesuspenzivnost pritožbe omejene. Glede na to, da koristi ne morejo pretehtati nad tako intenzivnim posegom, je USRS tudi to izpodbijano določbo ZIZ razveljavilo.
Skupščina Odvetniške zbornice je 13. aprila 2022 sprejela Spremembe in dopolnitve Odvetniške tarife, ki so bile objavljene v Uradnem listu RS, št. 70/22 z dne 20. maja 2022, in so začele veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, torej 4. junija 2022.
Spremenjena in dopolnjena Odvetniška tarifa prinaša številne spremembe tako v splošnem kot tudi v posebnem delu.
V splošnem delu je vsebinsko dopolnjen predvsem 7. člen, ki na novo določa povišanje skupne vrednosti storitve za 100 odstotkov za uporabo tujega jezika pri opravljanju storitev, kar velja le za obračun storitev med odvetnikom in stranko, ne pa tudi za odmero, ki jo opravi sodišče oziroma drug organ.
Novela spreminja zlasti posebni del, v katerem so posamezne storitve določene s številom točk. Bistvene vsebinske spremembe in dopolnitve posebnega dela Odvetniške tarife predstavljamo v nadaljevanju.
Tarifna številka 1 Odvetniške tarife, ki določa vrednosti odvetniških storitev v postopkih poravnave in mediacije v kazenskem postopku, slednjih po novem ne določa več glede na to, na kakšen način se kaznivo dejanje preganja, temveč glede na fazo kazenskega postopka, v kateri pride do sklenitve sporazuma. Prav tako je po novem za primer sklenjenega sporazuma o premoženjskopravnem zahtevku (tekom kazenskega postopka) predvidena dodatna nagrada, ki se obračuna po sedanji tarifni številki 19, tj. glede na višino premoženjskopravnega zahtevka.
V drugem poglavju posebnega dela, v katerem Odvetniška tarifa ureja odvetniške storitve v arbitražnem postopku, so v tarifni številki 5 po novem posebej urejene storitve sestave vlog in zastopanja na narokih v arbitražnem postopku, ki se vrednotijo na v bistvenem enak način kot v pravdnem postopku. Dodatno je spremenjena tudi vrednost odvetniške storitve v sporih pred mednarodno gospodarsko ali investicijsko arbitražo oziroma arbitraži z mednarodnim elementom, ki je po novem lahko povišana do 200 odstotkov, odvisno od zahtevnosti zadeve.
Poglavje s kazenskim postopkom je spremenjeno predvsem v tarifni številki 8, ki določa vrednost odvetniških storitve v primeru sestavljanja vlog. Z novelo sta dodani dodatni vlogi, in sicer: obrazložena kazenska ovadba zaradi najzahtevnejših kaznivih dejanja iz pristojnosti specializiranega državnega tožilstva (250 točk) in zahteva za preiskavo (250 točk), medtem ko so vrednosti odvetniških storitev nekaterih drugih vlog urejene drugače. Tako je obrazložen dokazni predlog, ki je bil prej ovrednoten s 50 točkami, po novem ovrednoten s 50 točk za vsak dokaz, vendar za vse dokazne predloge skupaj ne več kot 250 točk, storitev sestave obrazloženega premoženjskopravnega zahtevka pa se še vedno obračuna po sedanji tarifni številki 19 (prej 18), tj. glede na višino premoženjskopravnega zahtevka, vendar ne več le 50 % vrednosti storitve, temveč 100 %. Po novem je posebej urejeno tudi zastopanje obdolženca na naroku za izrek kazenske sankcije, katerega vrednost je določena v višini 75 % vrednosti storitve siceršnjega zastopanja na narokih v postopku
Tudi tarifna številka 11, ki ureja storitve pravnih sredstev v kazenskem postopku je deležna novosti. Poleg nekoliko spremenjenega razlikovanja med vrstami sodnih odločb, zoper katere se vlaga posamezno pravno sredstvo, je posebej dodan še odgovor na mnenje tožilca, ki se vrednoti s 50 % vrednosti storitve pravnega sredstva.
V precejšnjem delu se spreminja tarifna številka 13, ki ureja storitve v kazenskem postopku proti mladoletnikom. Ta po novem predvsem ne razlikuje več med kaznivimi dejanji, za katera je mogoče izreči kazen zapora do osem let ter kazen zapora nad osem let, temveč med kaznivimi dejanji, za katera se sme izreči mladoletniški zapor, in drugimi kaznivimi dejanji.
V poglavju o postopkih pri delodajalcu so na novo urejeni tudi delovno pravni akti in pogodbe. Tako je vnesena povsem nova tarifna številka 15, ki določa vrednost odvetniške storitve v primeru oblikovanja določenih aktov in pogodb, ki se navezujejo na delovno pravo, in sicer za (i) pogodbo o zaposlitvi od 300 do 600 točk, (ii) suspenz pogodbe o zaposlitvi in druge akte ter pogodbe iz naslova opravljanja dela ali v zvezi z delom 400 točk, (ii) pogodbo o zaposlitvi (ali mandatno pogodbo) prokurista ali direktorja glede na vrednost letne plače oziroma letnih prihodkov, vendar najmanj 800 točk, in (iv) splošni akt delodajalca pa se točkuje po tarifni številki 36, ki ureja pripravo splošnih aktov in statusne zadeve.
Pomembne spremembe novela prinaša tudi glede pravdnega postopka. Odvetniška tarifa pri sestavljanju vlog v pravdnih postopkih za gospodarske spore namreč ne določa več posebnih pravil, predvsem pa zvišuje zgornjo mejo vrednosti odvetniške storitve za sestavo tožbe glede na vrednost obravnavanega (spornega) predmeta, določeno v tarifni številki 19, ki po novem znaša največ 9.000 točk (in ne več 2.000 točk oziroma v gospodarskih sporih 3.000 točk). Posledično so ob višjih vrednostih obravnavanega (spornega) predmeta (nad 288.000,00 EUR oziroma v gospodarskih sporih nad 528.000,00 EUR) višje tudi vrednosti odvetniških storitev priprave drugih vlog in zastopanja na narokih, ki se obračunavajo v odstotku glede na tarifno številko 19.
Druga točka tarifne številke 19 (prej 18), ki določa vrednost odvetniške storitve v nekaterih drugih zadevah, po novem predvideva, da so spori iz avtorskega prava, industrijske lastnine, nelojalne konkurence in podobni spori, če niso ocenljivi po prvi točki tarifne številke 19, ovrednoteni s 500 točkami (in ne več le 300 točkami).
Nekatere odvetniške storitve, ki so bile zaradi sprememb materialnih predpisov vsebinsko neprimerno urejene v drugi točki tarifne številke 19, so bile z novelo prestavljene v poglavje o nepravdnem postopku. Tako tarifna številka 27 po novem ureja storitve v zvezi s postopki v zakonskih sporih, za ugotovitev in izpodbijanja očetovstva in materinstva, za varstvo in koristi otroka. V poglavju o nepravdnem postopku pa so bile novo oblikovane tudi še nekatere druge tarifne številke. Tarifna številka 25 denimo ureja storitve v zvezi s postopki za sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve in v nujnih primerih, postopki za sprejem v obravnavo v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve in postopki za sprejem na zdravljenje v nadzorovano obravnavo brez privolite. Tarifna številka 26 ureja storitve v zvezi s postavitvijo odrasle osebe pod skrbništvo, tarifna številka 28 pa ureja storitve v zvezi z pridobitvijo poslovne sposobnosti otroka, ki je postal roditelj, postopki za dovolitev sklenitve zakonske zveze in drugimi postopki, ki niso zajeti v ostali tarifnih številkah nepravdnega postopka.
Tarifna številka 31, ki ureja izvršbo in zavarovanje, nadalje po novem razlikuje med predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je ovrednoten v višini 50 odstotkov iz tarifne številke 19, tj. glede na višino obravnavanega (spornega) predmeta, vendar ne več kot 200 točk, in predlogom za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, katerega vrednost točk še obračuna po enakem načelu, vendar največ 250 točk.
V poglavju, ki ureja upravne spore, je v tarifni številki 34 po novem določena višja vrednost odvetniških storitev pri posebej zahtevnih upravnih sporih po zakonu, ki ureja bančništvo, zakonu, ki ureja trg finančnih instrumentov, zakonu, ki ureja prevzeme, zakonu, ki ureja revidiranje, zakonu, ki ureja zavarovalništvo, zakonu, ki ureja preprečevanje omejevanja konkurence, zakonu, ki ureja ukrepe Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank in zakonu, ki ureja pravno varstvo v postopkih javnega naročanja.
V tarifni številki 38, ki se nanaša na sestavljanje listin, sta bili z novelo dodani tudi sestava izjave o priznanju očetovstva in sestava izjave o vnaprej izraženi volji staršev glede izvajanja starševske skrbi, ki sta obe ovrednoteni s 100 točkami, prav tako pa sta bili dodatno urejeni pogodba o prenosu udeležbe v kapitalski družbi in ustanoviteljskih pravic v drugih pravnih osebah ter dogovor o izplačilu družbenikov in članov pravne osebe ob prenehanju njihove udeležbe, ki se obe obračunata po tarifni številki 39, ki ureja gospodarske pogodbe.
Tarifna številka 41 Odvetniške tarife celovito določa vrednosti odvetniških storitev v postopkih v zvezi s prekrški. Vrednost odvetniških storitev je vezana na višino globe, ki je predpisana za posamezen prekršek; če je globa predpisana v razponu, se za potrebe izračuna vrednosti odvetniških storitev upošteva aritmetična sredina predpisane globe.
Finančna uprava Republike Slovenije je v prvem svežnju 31. marca 2022 odpremila 989.325 informativnih izračunov dohodnine za leto 2021. Zavezancem, ki imajo doplačilo dohodnine (takih je 189.844), se rok za plačilo izteče 2. junija 2022. Zavezanci, ki so zoper informativni izračun dohodnine vložili ugovor (rok za vložitev ugovora se je iztekel 3. maja 2022), jim zneska do odločitve o ugovoru ni treba poravnati, saj ugovor zadrži izvršitev.
Zavezanci lahko z vlogo zaprosijo za obročno plačilo ali odlog plačila davka. V času obročnega plačila ali odloga plačila tečejo obresti po obrestni meri 2 % letno. Če zavezanec zamudi s plačilom posameznega obroka, zapade v plačilo neplačani del obveznosti in sledi davčna izvršba. Na voljo so naslednje možnosti:
Novela Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (»ZDDPO-2«), ki je pričela veljati novembra lani, uvaja novo davčno olajšavo za vlaganja v digitalni in zeleni prehod, katere namen je z davčno olajšavo spremeniti obstoječi model, pospeševati napredek, izboljšave in trajnostni razvoj.
Pogoji za znižanje davčne obveznosti v primeru vlaganj v digitalni in zeleni prehod so določeni v 55.c člen ZDDPO-2, Pravilnik o uveljavljanju davčnih olajšav za vlaganja v digitalni in zeleni prehod (»Pravilnik«) pa nadalje podrobneje določa vrste vlaganj, ki štejejo kot vlaganja v digitalni in zeleni prehod ter način uveljavljanja davčne olajšave.
Skladno z ZDDPO-2 lahko zavezanec uveljavlja zmanjšanje davčne osnove v višini 40 % od vlaganj v računalništvo v oblaku, umetno inteligenco in velepodatke (digitalna preobrazba), v okolijsko prijazne tehnologije, razogljičenje energijskega sektorja, čistejši, cenejši in bolj zdrav javni in zasebni transport, energijsko učinkovitost stavb in uvajanje drugih standardov za klimatsko nevtralnost (zeleni prehod). Primeroma se davčna olajšava lahko uveljavlja za vlaganja za vzpostavitev in nadgradnjo računalniškega oblaka (»cloud«), vlaganja v razvoj programske opreme povezane z umetno inteligenco, vlaganja za predpisane vrste oken in vrat ter fasade in kritine, ki prispevajo k energetski učinkovitosti zgradb.
Z obrazcem za uveljavitev davčne olajšave, ki je priloga Pravilnika, se kot vlaganja lahko upoštevajo (i) stroški nakupa opreme in storitev, (ii) stroški dela, (iii) stroški nakupa raziskovalno-razvojne opreme, materiala in storitev, (iv) stroški izobraževanja, (v) stroški pogodb z zunanjimi strokovnjaki in raziskovalci, ki delajo na raziskovalno-razvojnih projektih oziroma programih, (vi) stroški pogodb za izvajanje raziskovalno-razvojnih aktivnosti, sklenjenih z raziskovalno-razvojnimi organizacijami in drugimi osebami, ki so registrirane za opravljanje raziskovalno-razvojnih dejavnosti ter (vii) stroški nakupa vozila.
Zavezanec ne more uveljavljati olajšave za vlaganja v delu, ki je financiran iz sredstev proračunov samoupravnih lokalnih skupnosti, države oziroma proračuna EU, če imajo ta sredstva naravo nepovratnih sredstev. Prav tako se davčna olajšava izključuje z olajšavo v raziskave in razvoj ter olajšavo za investiranje.
Ustavno sodišče RS je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na zahtevo Informacijskega pooblaščenca, z odločbo opr. št. U-I-180/21 z dne 14. 4. 2022 ugotovilo, da so odloki, ki jih je Vlada Republike Slovenije sprejela na podlagi Zakona o nalezljivih boleznih (»ZNB«, Ur. L. RS, št. 33/06 s sprem.) in s katerimi je uredila način ugotavljanja izpolnjevanja pogoja PCT v povezavi z boleznijo COVID-19, neustavni.
Ustava RS v prvem odstavku 38. člena zagotavlja človekovo pravico do varstva osebnih podatkov. Po ustaljeni ustavnosodni presoji pomeni vsako zbiranje in obdelovanje osebnih podatkov poseg v pravico do varstva zasebnosti. Poseg v pravico do varstva osebnih podatkov je dopusten, če so v zakonu določno opredeljeni podatki, ki se smejo zbirati in obdelovati, namen, za katerega jih je dovoljeno uporabiti, nadzor nad njihovim zbiranjem, obdelovanjem in uporabo ter varstvo tajnosti zbranih osebnih podatkov. Zbirati se smejo le podatki, ki so primerni in nujno potrebni za uresničitev zakonsko opredeljenega namena. Poseg v ustavno jamstvo varstva osebnih podatkov je dopusten v primerih iz tretjega odstavka 15. člena Ustave RS, če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in če je omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave).
Ustavno sodišče RS je ocenilo, da ugotavljanje izpolnjevanja pogoja PCT, kot izhaja iz izpodbijanih odlokov, vključuje obdelavo osebnih podatkov. Poseg v pravico do varstva osebnih podatkov, četudi v epidemiološki situaciji, je dopusten le na podlagi drugega odstavka 38. člena Ustave RS, torej le, če so v zakonu določno opredeljeni podatki, ki se smejo zbirati in obdelovati, namen za katerega jih je dovoljeno obdelovati, nadzor nad njihovim zbiranjem, obdelovanjem in uporabo ter varstvo tajnosti zbranih osebnih podatkov.
Po presoji Ustavnega sodišča RS, določbe ZNB, ki so bile zakonska podlaga za sprejetje izpodbijanih odlokov, teh pogojev ne vsebujejo, kar pomeni, da sta Odlok o načinu ugotavljanja izpolnjevanja pogojev prebolevnosti, cepljenosti in testiranja v zvezi z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l RS, št. 126/21) in Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l RS, št. 22/22 s sprem.), v delu, v katerem določa obdelavo osebnih podatkov, ki sta bila v času odločanja še veljavna, v neskladju z drugim odstavkom 38. člena Ustave RS ter jih razveljavilo.
Ker bi takojšnje učinkovanje razveljavitve povzročilo, da Vlada Republike Slovenije kot izvršilna veja oblasti ne bi mogla več izpolnjevati svoje pozitivne ustavne obveznosti varovanja zdravja in življenja ljudi, je Ustavno sodišče RS odločilo, da začne razveljavitev učinkovati po preteku enega leta po objavi odločbe. S tem je Vladi Republike Slovenije omogočilo, da v tem času izpodbijano ureditev sprejme na podlagi zakonskih določb, ki bodo skladne z zahtevami iz odločbe.
Zakon o evidentiranju nepremičnin (ZEN), ki je veljal dobrih 20 let, je pred kratkim nadomestil Zakon o katastru nepremičnin (ZKN), ki se je pričel uporabljati dne 4. 4. 2022.
ZKN kot bistveno vzpostavlja enotno evidenco, imenovano kataster nepremičnin, ki pregledno nadomešča prej uporabljane tri ločene evidence (tj. zemljiški kataster, kataster stavb in register nepremičnin), v katere so se vpisovali podatki o parcelah, stavbah in delih stavb na območju države. Enako kot doslej bodo podatki vodeni s strani Geodetske uprave RS, zbirka listin pa se bo vodila v fizični in elektronski obliki.
Temeljni cilj ZKN je zagotoviti vpise podatkov v nepremičninske evidence, tako, da bodo izpolnile večnamensko vlogo in sicer kot osnova za vpis stvarnih pravic v zemljiški knjigi, za davčne, prostorske, stanovanjske, socialne, energetske, varnostne, statistične in druge namene.
Vsi relevantni podatki o nepremičninah se po novem vodijo v dveh temeljnih, med seboj elektronsko povezanih sistemih, in sicer:
Med opaznejšimi novostmi ZKN določa enotni katastrski postopek, ki nadomešča ločene postopke izdelave elaborata in postopka vpisa novih ali spremenjenih podatkov ter izrecno določa, kdo ima dostop do informacijskega sistema, na način, da se mu omogoči vpis elaboratov, izdelanih v katastrskih in sodnih postopkih. V primeru uveljavljanja strokovne napake geodeta, mora stranka v upravnem delu katastrskega postopka skladno z ZKN predložiti drugo mnenje, tj. obrazloženo strokovno mnenje o tem, ali elaborat, vložen v informacijski sistem, odraža pravilno in popolno dejansko stanje, ugotovljeno in prikazano v skladu s standardi in pravili geodetske stroke.
Kot zanimivost velja izpostaviti, da ZKN uvaja možnost evidentiranja območja služnosti in stavbne pravice (prim. vpis območja služnosti, ki poteka samo po delu določene parcele), česar njegov predhodnik ZEN ni omogočal. ZKN ustrezneje ureja tudi način vodenja sestavin delov stavb, kot so atriji in parkirna mesta, vpise podatkov o parcelah, stavbah in delih stavb ter spreminjanje teh podatkov ob upoštevanju pravne varnosti lastnikov nepremičnin.
Za učinkovito odpravo pomanjkljivosti in nepravilnosti pri vpisu podatkov o nepremičninah v kataster nepremičnin, ZKN uvaja opozorilni sistem, ki zagotavlja informacije o parcelah, stavbah ali delih stavb, za katere je na podlagi verjetno izkazanih dejstev in okoliščin mogoče sklepati, da njihovi podatki v katastru nepremičnin niso pravilni ali popolni.
ZKN vzpostavlja tudi register naslovov, ki je evidenca podatkov o naslovih v Republiki Sloveniji, ki so se do sedaj vodili kot sestavni del registra prostorskih enot. Podatki o naslovih se hranijo trajno in se uporabljajo z nameni, kot so določanje lokacije, identifikacija, določanje pravne pristojnosti, dostava pošiljk ipd.
Končno ZKN določa tudi nekaj prekrškov, prim. v zvezi z oznako državne meje, izvajanjem meritev in opazovanj ter mejniki, zaradi neoznačitve ali napačne označitve stanovanj in poslovnih prostorov, zaradi nevpisa stavbe ali dela stavbe v kataster nepremičnin ipd. Nadzor nad izvajanjem določb ZKN in na njegovi podlagi izdanih predpisov opravlja geodetski inšpektor, ki lahko v primeru ugotovljene kršitve izreče globo.
Republika Slovenija je od 1. januarja 2022 v zamudi glede implementacije Evropskih direktiv, ki prinašajo novosti na področju varstva potrošnikov. Poglavitne zakonodajne spremembe izhajajo iz Direktive o nekaterih vidikih pogodb za prodajo blaga (2019/771/EU), Direktive o nekaterih vidikih pogodb o dobavi digitalne vsebine in digitalnih storitev (2019/770/EU) in Direktive zaradi boljšega izvrševanja in posodobitve pravil Unije o varstvu potrošnikov (2019/2161/EU) (v nadaljevanju skupaj: »Direktive«). Varstvo potrošnikov je v Republiki Sloveniji urejeno v Zakonu o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: »ZVPot«) in Zakonu o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami. V nadaljevanju povzamemo najbolj izrazite spremembe, ki jih lahko pričakujemo z novelo ZVPot.
ZVPot trenutno določa, da lahko potrošnik prosto izbira med zahtevki na podlagi stvarne napake. Slovenski zakonodajalec v ZVPot namreč ni prenesel določbe tretjega odstavka 3. člena Direktive 1999/44/ES, ki je določala hierarhijo kupčevih zahtevkov. To v praksi pomeni, da lahko potrošnik ob morebitni stvarni napaki takoj zahteva odstop od pogodbe. S prenosom Direktive o nekaterih vidikih pogodb za prodajo blaga bo drugače, saj slednja uvaja hierarhijo jamčevalnih zahtevkov potrošnika proti prodajalcu zaradi neskladnosti blaga, kjer bo potrošnik lahko najprej zahteval brezplačno popravilo ali zamenjavo blaga in šele nato znižanje kupnine ali odstop od pogodbe. Potrošnik pa bo ob tem imel pravico do takojšnjega odstopa od pogodbe, če se neskladnost blaga pojavi v 30 dneh od dobave blaga. Direktiva o nekaterih vidikih pogodb za prodajo blaga med bistvenimi novostmi uvaja podaljšanje roka, v katerem velja obrnjeno dokazno breme, in sicer iz 6 mesecev na 1 leto (tj. prvo leto od dobave blaga). Gre za obdobje, v katerem mora prodajalec dokazati, da napaka na blagu ni obstajala že v času dobave blaga. Nenazadnje, pa se z Direktivo o nekaterih vidikih pogodb za prodajo blaga uvaja regresna pravica prodajalcem, ki izpolnijo zahtevek potrošnikom proti odgovornim podjetjem v pogodbeni verigi.
S prenosom Direktive o nekaterih vidikih pogodb o dobavi digitalne vsebine in digitalnih storitev se bodo na novo urejale pogodbe o dobavi digitalne vsebine in digitalne storitve, in sicer izpolnitev pogodbe o dobavi digitalne vsebine in digitalne storitve, obvezno jamstvo za skladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve ter sprememba digitalne vsebine ali digitalne storitve. Z navedeno direktivo se bo prenesla tudi obveznost podjetij, da zagotavljajo potrebne posodobitve digitalnih vsebin in digitalnih storitev, vključno z varnostnimi posodobitvami.
S prenosom Direktive 2019/2161/EU se zasleduje boljše izvrševanje in posodobitev pravil Unije o varstvu potrošnikov. Tako bo po novem veljala obveznost podjetij, da pri ponujanju popustov označijo prejšnjo najnižjo ceno v obdobju zadnjih 30 dni in znižano ceno. Prav tako bo prepovedano lažno podajanje ocen in priporočil potrošnikov. Kratek rok za odstop od pogodb, t. i. cooling off period, bo podaljšan iz 14 na 30 dni pri pogodbah sklenjenih v okviru nenaročenih obiskov podjetja na domu ali izletov za promocijo blaga. Pri čezmejnih kršitvah pa bodo nadzorni organi lahko predpisali globo v višini do 4% letnega prometa podjetja.
S prenosom Direktiv bo Republika Slovenija sledila evropski ideji zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov, pri čemer bo po mnenju Evropske komisije treba veliko delati na ozaveščenosti potrošnikov, saj je uspešnost prava Unije o varstvu potrošnikov ogrožena prav zaradi pomanjkanja ozaveščenosti tako trgovcev kot potrošnikov, ki bi lahko pogosteje uveljavljali obstoječa pravna sredstva.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: »Vrhovno sodišče«) je 25. 1. 2022 sprejelo sodbo, opr. št. III Ips 27/2021, v kateri se je opredelilo do vprašanja konkurence rubeža terjatev s pogodbenim fiduciarnim odstopom istih terjatev, ki v trenutku njihovega rubeža (še) ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, v primeru stečajnega postopka.
V omenjeni zadevi je bila tožnica upnica družbe A d. o. o. (v nadaljevanju: »A«). Tožnica je namreč poslovala z A in ji dobavljala blago ter imela iz tega naslova terjatve do njega, hkrati pa je A dobavljal blago toženki in imel iz tega naslova terjatve do nje. Terjatve (že dospele in bodoče) iz naslova dobav blaga kupcem je A odstopil tožnici s Pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 10. 4. 2017. Na podlagi posojilne pogodbe z dne 13. 4. 2017 sta se tožnica kot posojilodajalka oziroma upnica in prevzemnica (cesionar) in A kot posojilojemalec oziroma dolžnik in odstopnik (cedent) dne 14. 4. 2017 s Sporazumom o odstopu terjatev v zavarovanje (fiduciarna cesija) sporazumela, da se terjatev iz posojilne pogodbe zavaruje z odstopom vseh sedanjih in tudi bodočih terjatev dolžnika (cedenta) do kupcev. 30. 5. 2017 je A toženko (dolžnico družbe A) obvestil o odstopu svoje terjatve tožnici. V izvršilnem postopku, ki se je vodil na predlog upnika A, družbe B d. o. o. (v nadaljevanju: »B«), proti A je bil toženki kot dolžnikovemu dolžniku 9. 6. 2017 vročen sklep o rubežu denarnih terjatev z dne 5. 6. 2017 v korist upnika B, med drugim tudi terjatve A do toženke. Dne 20. 6. 2017 je bil Sporazum o odstopu terjatev z dne 14. 4. 2017 sklenjen (potrjen) še v notarskem zapisu. Stečajni postopek nad A je bil začet 5. 3. 2018.
Sodišče prve stopnje, ki mu je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, je dalo prednost rubežu terjatev. Kot je pojasnilo, je bil z dnem vročitve sklepa o rubežu v korist B toženki, do česar je prišlo 9. 6. 2017, opravljen rubež terjatev v skladu z določbo 107. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 in nasl., v nadaljevanju: »ZIZ«). S tem je bilo toženki prepovedano poravnati terjatve, A kot dolžniku pa med drugim prepovedano s terjatvami kakorkoli razpolagati. S kasnejšim zapisom Sporazuma o odstopu terjatve v obliki notarskega zapisa dne 20. 6. 2017, predmet katerega je bil ravno odstop teh (predhodno zarubljenih) terjatev, sta stranki (A in tožnica) kršili kogentno zakonsko določilo, zaradi česar je Sporazum v skladu s prvim odstavkom 86. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 in nasl.) delno ničen, posledično pa ni prišlo do veljavnega odstopa terjatev tožnici.
Vrhovno sodišče se s takšno razlago ni strinjalo. Kot je zapisalo, je odstop terjatve v zavarovanje (fiduciarna cesija), ki je relevanten v konkretnem primeru, po prvem odstavku 207. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02 in nasl., v nadaljevanju: »SPZ«) oblika zavarovanja terjatve, pri kateri odstopnik (cedent) odstopi terjatev prevzemniku (cesionarju). Odstop terjatve je razpolagalni pravni posel obligacijskega prava, ki neposredno učinkuje na premoženjsko pravico, kar pomeni, da ima sklenitev takega posla takojšen učinek na prenos te premoženjske pravice z odstopnika (cedenta) na prevzemnika (cesionarja). V obravnavanem primeru navedeno pomeni, da je s Pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 10. 4. 2017 terjatev A do toženke tega dne prešla iz njegove premoženjske sfere. Posledično B kot upnik na podlagi sklepa o rubežu z dne 5. 6. 2017 ni mogel na spornih terjatvah pridobiti zastavne pravice v smislu tretjega odstavka 107. člena ZIZ, saj te terjatve tedaj niso bile v pravni sferi toženke. Tega po mnenju Vrhovnega sodišča v ničemer ne spremeni okoliščina, da ob izdaji in nato vročitvi sklepa o rubežu odstop terjatev ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa in da je do tega prišlo šele po vročitvi sklepa o rubežu (pri čemer po oceni Vrhovnega sodišča ni šlo za sklenitev novega pravnega posla, pač pa sta stranki poslu le dali dodatno kvaliteto). Kot je pojasnilo, je namen obličnosti preprečevanje zlorabe, povezane z negotovostjo glede datuma izvedbe transakcije, pri čemer pa nevarnost ne obstaja tedaj, ko je fiduciarna cesija naznanjena dolžniku odstopljene terjatve, kar se je v konkretnem primeru zgodilo 30. 5. 2017. Po mnenju Vrhovnega sodišča je notarski zapis kot oblika sporazuma o odstopu terjatve v zavarovanje pomembna zlasti za primer plačilne nesposobnosti cedenta. Po drugem odstavku 209. člena SPZ se namreč v primeru plačilne nesposobnosti cedenta smiselno uporabljajo določila 206. člena, skladno s katerim ima fiduciar (cesionar pri fiduciarni cesiji) ob stečaju ali prisilni poravnavi prenosnika na fiduciarno preneseni premičnini (terjatvi pri fiduciarni cesiji) ločitveno pravico, samo, če je sporazum o odstopu terjatve v zavarovanje sklenjen v obliki notarskega zapisa.
Ob začetku stečajnega postopka nad A dne 5. 3. 2018 se je tako odstopljena terjatev na podlagi zakona avtomatično vrnila v premoženjsko sfero tožnice, slednja pa je, ker je v tedaj že razpolagala s sporazumom o odstopu terjatve v obliki notarskega zapisa z dne 20. 6. 2017, na terjatvah pridobila ločitveno pravico.
Odločitev Vrhovnega sodišča je že naletela na kritiko pravne stroke. Profesor dr. Vrenčur je mnenja, da je ključni namen drugega odstavka 209. člena SPZ, ki predpisuje obliko notarskega zapisa, preprečevanje zlorab, ki je ključna za obstoj ločitvene pravice v stečajnem postopku. Ob upoštevanju navedenega bi bilo tako treba po njegovem mnenju dati prednost rubežu terjatev, ker je pravni učinek rubeža in s tem ločitvene pravice nastal pred sestavo notarskega zapisa o odstopu teh istih terjatev v zavarovanje. Po mnenju dr. Vrenčurja bi namreč stranki lahko izbrali zastavno pravico, pri kateri se ne zahteva oblika notarskega zapisa.
Dne 8. 4. 2022 je javna agencija SPIRIT Slovenija objavila javni razpis za pomoč podjetjem pri ponovnem zagonu dejavnosti po odpravi omejitev, vezanih na COVID-19.
Cilj razpisa je podpreti podjetja iz tistih panog gospodarstva, ki so jih prizadeli ukrepi, sprejeti v zvezi z epidemijo Covid-19, pri čemer so glavni nameni razpisa zlasti:
Predmet javnega razpisa je sofinanciranje stroškov, ki jih bodo podjetja iz prizadetih panog imela v času ponovnega zagona dejavnosti v letu 2022 po prenehanju ukrepov in omejitev, vezanih na Covid-19. Upravičeni stroški po tem razpisu so stroški dela, ki so prijaviteljem nastali v času ponovnega zagona dejavnosti v obdobju od 1. 8. 2021 do 31. 1. 2022.
Do sredstev po tem javnem razpisu so upravičena mikro, mala in srednje velika podjetja, ki so gospodarske družbe, samostojni podjetniki posamezniki ali zadruge (ustanovljeni po Zakonu o gospodarskih družbah ali Zakonu o zadrugah oz. opravljajo dejavnost v katerikoli izmed pravnoorganizacijskih oblik po ZGD-1 ali ZZad), ki so imela na dan 31. 7. 2021 v podatkovni bazi AJPES kot svojo glavno dejavnost registrirano eno izmed naslednjih SKD dejavnosti:
Vlogo za pridobitev sredstev je treba izpolniti preko spletnega obrazca na https://www.podjetniski-portal.si/turizem-sofinanciranje. Nato je treba vlogo natisniti in oddati po pošti na naslov SPIRIT Slovenija, javna agencija, Verovškova 60, 1000 Ljubljana.
Skrajni rok za oddajo vlog za pridobitev sredstev je 22. 4. 2022.
V torek, 15. marca 2022, je Evropska Unija, v luči ruske invazije Ukrajine, sprejela že četrti paket sektorskih omejevalnih ukrepov proti Rusiji, katerih cilj je stopnjevati pritisk na rusko ekonomijo in posledično onemogočiti financiranje njenih vojaških akcij.
Uredba določa, da so prepovedane transakcije z gospodarskimi družbami, ki so našteta v Aneksu XIX, z njihovimi hčerinskimi družbami izven EU (vsaj 50% lastništvo) ter osebami, ki delujejo v imenu bodisi naštetih podjetij, bodisi njihovih hčerinskih družb. Kot pričakovano, EU ni šla tako daleč, da bi v popolnosti prekinila uvoz fosilnih goriv, temveč je tukaj postavila izjemo in dovolila transakcije, ki se nanašajo na uvažanje ruskih fosilnih goriv kot tudi nekaterih kovin.
EU je spisala tudi izčrpen seznam izdelkov iz jekla in železa ruskega izvora, za katere veljajo stroge omejitve glede nakupa ter uvoza v EU (tako posrednega kot neposrednega). Evropska Komisija ocenjuje, da naj bi Ruska Federacija že samo zaradi predmetnega ukrepa imela okoli 3,3 milijarde evrov izgub. Podobna prepoved izvoza velja tudi za vrsto luksuznih izdelkov, katerih vrednost znaša več kot 300 evrov. Glede avtomobilov, pa je meja določena pri vrednosti 50 000 evrov.
Ruskim gospodarskim družbam je tako tudi znatno onemogočen dostop na evropske finančne trge, saj je po novem evropskim bonitetnim agencijam prepovedano izdajanje bonitetnih ocen ruskim pravnim ter fizičnim osebam. Izjema pa seveda velja za tiste osebe, ki imajo začasno ali stalno prebivališče v kateri od držav članic EU.
Eden najpomembnejših ukrepov, ki jih določa nova Uredba se nanaša na področje investicijskega prava. EU ni omejila le novih investicij ter izvoz opreme, tehnologije in storitev v energetskem sektorju, temveč je Rusijo, v sodelovanju z državami članicami G7, izključila tudi iz načela največjih ugodnosti (ang. most-favored-nation status). Gre za enega najpomembnejših načel v mednarodni trgovini in na področju mednarodnih investicij, saj zagotavlja enako obravnavo vsem državam (ali investitorjem) – ugodnost, ki velja za eno državo (ali investitorja ene države), mora tako veljati tudi za vse ostale.
Investicije v energetski sektor so omejene z več vidikov. Prepovedano je pridobivati nove ali povečati že obstoječe deleže v pravnih osebah, ki delujejo v ruskem energetskem sektorju, kot tudi ustanavljanje novih skupnih (joint venture) podjetij. Poleg tega je prepovedano zagotavljanje investicijskih storitev ter na kakršen koli način zagotavljati financiranje pravnim osebam in ostalim subjektom, ki delujejo v ruskem energetskem sektorju. Kljub temu, pa so investicije dovoljene v primerih kritične oskrbe z energijo v EU ali če gre za pravne osebe ali organe, ki so registrirane ali ustanovljene na podlagi prava države članice EU, četudi deluje v ruskem energetskem sektorju. Ruski energetski sektor bo še dodatno omejen, saj je po novem prepovedano posredno ali neposredno zagotavljati kakršno koli tehnično pomoč in storitve, v zvezi z blagom in raznimi tehnologijami, kakor tudi financiranja ter finančne pomoči v tej sferi.
Pri zgoraj omenjenem ukrepu pa gre zgolj za zadnjo v vrsti sankcij, ki jih je EU sprejela, kot odziv na rusko invazijo Ukrajine. Eden izmed odmevnejših ukrepov je bila tako tudi izključitev nekaterih ruskih bank iz sistema SWIFT, pri čemer gre za sistem finančne komunikacije, ki omogoča izmenjavo sporočil med bankami in drugimi finančnimi institucijami po vsem svetu.
Ker praktično ne obstaja druga svetovno sprejeta alternativa, je SWIFT bistvenega pomena za mednarodno poslovanje. Izključitev (nekaterih) ruskih bank iz sistema SWIFT pa pomeni, da ruska podjetja izgubijo dostop do običajnih transakcij, ki jih zagotavlja SWIFT. Plačila za energijo in kmetijske proizvode bodo tako močno motena. Banke pa morajo v tem primeru poslovati neposredno druga z drugo, kar povzroča dodatne stroške in v končni fazi zmanjšuje prihodke ruske vlade. Kakršna koli izključitev, četudi zgolj določenih bank, ima torej daljnosežne in pomembne ekonomske posledice za Rusijo, njene banke in nenazadnje tudi vrednost rublja.
Kljub obsežnim posledicam pa tak ukrep ni brez precedensa. Že leta 2012 je SWIFT iz svojega sistema izključil iranske banke, kot odziv na iranski jedrski načrt. Prav tako pa ni prvič, da je zahodni svet razmišljal o uvedbi tega ukrepa konkretno zoper Rusijo. Že leta 2014 so namreč potekali podobni pogovori, takrat v luči ruske aneksije Krima. EU se v tem primeru sicer ni odločila za ta korak, je pa tovrstna grožnja spodbudila Rusijo k sprejemu ukrepov, ki bi potencialno izključitev ruskih bank iz sistema SWIFT, blažili. Rusija je vsled tega uveljavila lasten plačilni sistem, t.i. SPFS. Vendar pa je ta v svojem delovanju bistveno bolj omejen kot SWIFT. SPFS je namreč omejen v dolžini sporočila, zaradi česar je manj primeren za opravljanje kompleksnejših transakcij. Še pomembnejše pa je dejstvo, da ta sistem nima dovoljšne mednarodne povezljivosti, zlasti v primerjavi s SWIFT-om. Upoštevajoč povedano, Rusija preprosto nima dovolj dobre alternative sistemu SWIFT.
Omejitveni ukrepi EU sedaj veljajo za skupno 877 posameznikov in 62 pravnih oseb. Za vse velja zamrznitev sredstev, za fizične osebe pa poleg tega velja prepoved potovanj, ki jim preprečuje vstop na ozemlje EU ali prehod čezenj.
Po zadnjih poročanjih pa bo sedaj lahko tudi slovenska vlada izvajala sankcije EU zoper Rusijo, zlasti ko gre za zamrznitev premoženja ruskih predstavnikov. Sprejeta je bila namreč novela, ki vlado bistveno opolnomoči pri izvajanju teh ukrepov. Novi zakon tako daje organom, kot sta FURS in Geodetska Uprava, vse pristojnosti, da izvajajo nadzor in da pri posamezniku ali pravni osebi na kazenskem seznamu EU z nepremičnino v Sloveniji izvedejo plombo na premoženju.
Državni zbor je 11. 3. 2022 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (ZDoh-2Z), ki je začel veljati 22. 3. 2022, uporablja pa se že od 1. 1. 2022, kar pomeni, da se bo določitev davčne obveznosti v skladu z novimi pravili lahko uveljavljala tudi za nazaj.
Novela Zakona o dohodnini prinaša številne novosti, in sicer:
Novela davčno razbremenjuje dohodek iz dela s postopnim dvigom splošne olajšave, ki se bo do leta 2025 postopoma zviševala iz 3.500 EUR na 7.500 EUR. V letu 2022 bo znašala 4.500 EUR, v letu 2023 5.500 EUR, v letu 2024 6.500 EUR in v letu 2025 7.500 EUR. Novela tako ob enaki bruto plači prinaša višjo neto plačo.
Po zaključku prehodnega obdobja se bo od vključno leta 2026 dalje znesek splošne olajšave usklajeval s koeficientom rasti cen življenjskih potrebščin.
Z novelo se znižuje stopnja obdavčitve v najvišjem petem dohodninskem razredu, in sicer iz sedanjih 50 % na 45 %.
Že za leto 2022 se s koeficientom rasti cen življenjskih potrebščin uskladijo tudi davčne osnove in temu primerno izračunajo zneski dohodnine.
Spreminja se tudi ureditev plačila za poslovno uspešnost, ki ni več obravnavano kot del plače za poslovno uspešnost. Skladno z novelo se lahko izplača v denarju ali ugodnosti v naravi, enkrat ali večkrat letno, in je neobdavčeno do višine 100 % povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji oziroma do višine 100% povprečne mesečne plače delavca, vključno z nadomestili plače, izplačanih zadnjih 12 mesecev pri delodajalcu, če je to za delavca ugodneje.
Ena izmed sprememb, ki jih prinaša novela in tako spodbuja zeleni prehod, je znižanje vrednosti bonitete za električna motorna vozila na nič.
Novela pa prinaša tudi spremembo pri vrednotenju bonitete v primeru nakupa oz. pridobitve delnic ali deležev gospodarske družbe delodajalca. Če delodajalec (gospodarska družba) delojemalcu zagotovi pravico do nakupa oz. pridobitve delnic ali deležev v tej gospodarski družbi ali tej družbi nadrejeni družbi, je vrednost bonitete v skladu z novelo 65 % vrednosti, in sicer pod pogojem, da je delovno razmerje do dneva izvršitve pravice trajalo več kot eno leto in da se za to boniteto ne uveljavlja ugodnosti v zvezi s plačilom za poslovno uspešnost.
V zvezi z obravnavo odpravnine, ki se ne všteva v davčno osnovo se skladno z novelo Zakona o dohodnini enako obravnava tudi odpravnina po drugih zakonih (ne zgolj po Zakonu delovnih razmerjih), katerih razlogi za odpoved oziroma prenehanje pogodbe o zaposlitvi so primerljivi z razlogi v Zakonu delovnih razmerjih.
Novela prinaša tudi spremembe obdavčitve dohodkov iz kapitala. Znižuje se stopnja dohodnine iz kapitala (obresti, dividende in dobički iz kapitala), in sicer iz 27,5 % na 25 %, ter skrajšuje obdobje imetništva kapitala, po katerem se dohodnine ne plača iz dobička kapitala, doseženega pri odsvojitvi, že po 15 letih, in ne več 20 letih imetništva kapitala.
Dodatno se od 1. 1. 2022 dalje kot dividenda več ne obdavčuje izplačana vrednost delnic ali deležev v primeru odsvojitve delnic ali deležev v okviru pridobivanja lastnih delnic oziroma deležev družbe.
Znižuje se tudi stopnja dohodnine od dohodkov iz oddajanja premoženja v najem, in sicer iz 27.5 % na 15 %. Prav tako se znižuje odstotek normiranih stroškov, ki se priznavajo pri ugotavljanju davčne osnove od dohodka oddajanja premoženja v najem, in sicer iz 15 % na 10 %.
Novela z ohlapnejšimi pogoji za olajšave za zaposlovanje spodbuja zaposlovanje mladih.
Skladno z novelo zavezanec, ki na novo zaposlil osebo, mlajšo od 29 let ali osebo starejšo od 55 let ali pa zaposli osebo v poklicu, za katerega na trgu primanjkuje iskalcev zaposlitve (takšno pomanjkanje bo opredeljeno na seznamu, ki ga s pravilnikom določi minister pristojen za delo), ki v zadnjih 24 mesecih ni bila zaposlena pri tem zavezancu ali njegovi povezani osebi, lahko uveljavlja znižanje davčne osnove v višini 45 % plače te osebe za obdobje 24 mesecev. Če zavezanec zaposli osebo, mlajšo od 25 let, ki se zaposluje prvič, pa lahko uveljavlja znižanje davčne osnove celo v višini 55 % plače te osebe, in sicer prav tako za obdobje 24 mesecev.
Poleg razbremenitve dohodkov iz delovnega razmerja, dohodkov iz kapitala in dohodkov iz oddajanja premoženja v najem ter sprememb olajšav za zaposlovanje, novela Zakona o dohodnini prinaša tudi druge pomembne spremembe, in sicer:
Državni zbor je dne 22. 2. 2022 sprejel Zakon o nujnih ukrepih za omilitev posledic zaradi vpliva visokih cen energentov (ZUOPVCE), ki je začel veljati 5. 3. 2022. Z zakonom se sprejemajo ukrepi, ki bodo omilili posledice in vpliv zaradi visokih cen energentov na področju energetike, socialnega varstva in pravic iz javnih sredstev. Zakon določa ukrepe, ki so namenjeni fizičnim osebam in ne pravnim. Spodaj navedeni ukrepi bodo veljali od 1. februarja 2022 do 30. aprila 2022:
A. Enkratni solidarnostni dodatek v višini 150 EUR za namen odprave posledic povečanja cen energentov. Dodatek se izplača najkasneje do 15. aprila 2022, sredstva pa se zagotovijo iz Sklada za podnebne spremembe. Upravičenci do dodatka so:
B. Z zakonom se začasno določi oprostitev plačila prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije za končne odjemalce odjemne skupine na nizki napetosti brez merjenja moči in gospodinjske odjemalce električne energije.
C. Z zakonom se tudi tarifne postavke za distribucijskega operaterja za obračunsko moč in prevzeto delovno energijo za vse odjemne skupine znižajo na nič.
D. Kot zadnji ukrep zakon določa, da etažni lastniki posameznih stanovanj v večstanovanjskih stavbah, ki svoja stanovanja ogrevajo s toploto iz skupnih kurilnic na zemeljski plin, pri čemer so gospodinjski odjemalci solastniki skupnih kotlovnic, imajo pri nakupu plina za te skupne kurilnice vse pravice v zvezi z nakupnimi pogoji zemeljskega plina, kot jih imajo gospodinjski odjemalci zemeljskega plina, ki kupujejo zemeljski plin za svojo lastno rabo. Etažni lastniki pravic ne morejo uveljavljati individualno, temveč skupaj na skupnem odjemnem mestu.
Bliža se rok za oddajo davčnega obračuna davka od dohodkov pravnih oseb (DDPO) ter davčnega obračuna akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka dejavnosti (DDD) za leto 2021, ki ju je mogoče oddati le elektronsko preko sistema e-Davki, in sicer neposredno z vnosom podatkov v obrazec DDPO oziroma obrazec DDD ali z uvozom xml.sheme DDPO oziroma xml.sheme DDD.
Obračune DDPO in DDD za leto 2021 je treba skladno z ukrepi na davčnem področju, sprejetih z interventnim ZUOPDCE, vložiti najkasneje do 30. aprila 2022. Ker ta dan pade na soboto, je skrajni rok za predložitev obračunov, 3. maj 2022. Do omenjenih datumov se podaljšuje tudi rok za priglasitev ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov in rok za predložitev letnih poročil AJPES.
Zavezancu, ki iz opravičljivih razlogov ne more predložiti obračuna v predpisanem roku, lahko na njegov predlog davčni organ dovoli predložitev obračuna po izteku predpisanega roka. Davčni zavezanec mora v predlogu izkazati opravičljive razloge in ga vložiti najpozneje v osmih dneh od dneva, ko je prenehal obstajati vzrok, zaradi katerega je v zamudi, vendar najpozneje v treh mesecih od dneva, ko se je iztekel rok za predložitev obračuna (tj. 30. julij 2022). Če davčni organ predlogu ugodi, se šteje tako predložen obračun za pravočasnega.
Na tem mestu še pojasnjujemo, da je dolžan davčni zavezanec, ki namerava v obračunu DDD za leto 2021 obvestiti Finančno upravo Republike Slovenije o prenehanju ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov, od 1. januarja 2022 dalje tudi voditi ustrezne poslovne knjige in evidence, kot to določa 5. odstavek 308. člena ZDavP-2.
Vse pomoči, prejete na podlagi interventnih ukrepov, predstavljajo prihodke davčnega zavezanca, kar pomeni, da jih je potrebno vključiti v obračun DDPO oziroma obračun DDD, pri čemer se prihodki obravnavajo na sledeči način:
Evropska Komisija je dne 23. februarja 2022 sprejela predlog direktive o primerni skrbnosti podjetij pri trajnostnem razvoju (»Predlog«). Cilj Predloga je spodbujati trajnostno in odgovorno ravnanje podjetij v vseh globalnih verigah vrednosti, torej v vseh dejavnostih podjetij, povezanih s proizvodnjo produktov ali zagotavljanjem storitev, vključno z razvojem produktov ali storitev in uporabo in odstranjevanjem produktov, kot tudi v povezanih upstream in downstream poslovnih razmerjih podjetij.
Predlog direktive določa nova pravila glede obveznosti podjetij, da odkrijejo, preprečijo, odpravijo ali ublažijo škodljive vplive svojih dejavnosti, dejavnosti odvisnih družb in njihovih verig vrednosti (za neposredno in posredno vzpostavljene poslovne odnose) na človekove pravice in okolje.
Uporaba novih pravil:
Nova pravila se bodo uporabljala za podjetja, ustanovljena v EU, ki izpolnjujejo enega izmed naslednjih pogojev:
Pravila se bodo uporabljala tudi za določena podjetja, ki so bila ustanovljena izven območja EU, vendar pa delujejo in poslujejo na območju EU.
Nove obveznosti za podjetja:
Da bodo podjetja izpolnila svoje obveznosti primerne skrbnosti, bodo med drugim morala vzpostaviti notranjo politiko, ki bo vsebovala opis pristopa podjetja k reševanju problematike in opredeliti morebitne škodljive vplive na človekove pravice in okolje. Podjetja bodo morala takšne vplive preprečevati in jih odpravljati, spremljati učinkovitost politike in o primerni skrbnosti obveščati javnost. Vzpostaviti bodo morala tudi poseben pritožbeni postopek v primeru kršitev. Predlog predvideva tudi odgovornost direktorjev podjetij za vzpostavitev in nadzor primerne skrbnost podjetja. Še več, direktorji bodo morali pri svoji obveznosti ravnanja v dobro družbe upoštevati tudi učinke svojih odločitev na človekove pravice, podnebne spremembe in okoljske spremembe.
Kršitve obveznosti:
Države članice bodo morale določiti pristojne organe, ki bodo odgovorni za nadzor nad morebitnimi kršitvami pravil. Takšni nadzorni organi bodo v primeru neskladnosti odgovornim osebam lahko naložili določene globe. Poleg tega pa bodo žrtve kršitev imele možnost, da pri pristojnih nacionalnih organih vložijo odškodninski zahtevek iz naslova civilne odgovornosti.
Predlog je trenutno v postopku odobritve pri Evropskem Parlamentu in Svetu. Po sprejetju direktive bodo države članice morale direktivo v dveh letih prenesti v nacionalni pravni red.
V decembru 2021 je Ministrstvo za pravosodje izdalo predlog Zakona o zaščiti prijaviteljev, s katerim bi Republika Slovenija prenesla Direktivo (EU) 2019/1937 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2019 o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije (UL L št. 305 z dne 26.11.2019, str.17).
Predlagatelj zakona izpostavlja, da bo predlog predpisa prispeval k zaščiti proračuna Republike Slovenije (in EU) in zagotavljanju enakih konkurenčnih pogojev, potrebnih za pravilno delovanje enotnega trga ter poslovanje podjetij v poštenem konkurenčnem okolju. Zaščita prijaviteljev naj bi povečala splošno raven varstva delavcev v skladu s cilji evropskega stebra socialnih pravic. Zaščita prijaviteljev ali t. i. »žvižgačev« je prepoznana in zasledovana tudi na mednarodni ravni, med drugim tudi s Konvencijo Združenih narodov proti korupciji. Podlago prijaviteljem predstavlja ustavna pravica svobodnega izražanja, ki jo mora država aktivno zagotavljati. Slovenska zakonodaja trenutno le posredno varuje prijavitelje preko kazenskih, prekrškovnih in delovno-pravnih predpisov. Razdrobljenost predmetne ureditve je opaziti tudi na ravni EU, kar se odraža v majhnem številu prijav in priložnosti za preprečevanje in odkrivanje kršitev prava Unije, ki lahko povzročijo resno škodo za javni interes.
Predlog Zakona o zaščiti prijaviteljev uvaja nekatere poglavitne rešitve, in sicer obveščanje delavcev o postopkih, zaščiti in sodnem varstvu ter dostopnosti brezplačnega svetovanja, obveznost opredelitve jasnega postopka prijave, ki zagotavlja varovanje zaupnosti, obveznost resnega ukrepanja ob prijavi, prepoved sankcioniranja prijaviteljev in zagotovitev ustreznega pravnega varstva za prijavitelje, ki so utrpeli povračilne ukrepe.
V začetku januarja 2022 se je zaključila javna razprava predloga zakona, kjer je javnost izpostavila določene pomanjkljivosti in omejenosti predpisa. Pripombe k osnutku predpisa so podali tudi pri Transparency International (TI) Slovenia, ki med drugim izpostavlja pomanjkljivo analizo posledic pri nadzorstvenem organu, kjer bi lahko bila ogrožena splošna učinkovitost organa na področju preprečevanja korupcije ob odsotnosti dodatnih sredstev. Nadalje je TI izpostavil ozko opredelitev prava, na katerega naj bi se predmetni predlog zakona nanašal, saj iz določb predloga ni povsem jasno ali se v vseh delih nanaša na pravo EU ali na slovensko pravo. Predlog predpisa naj bi tudi dopuščal preveliko diskrecijsko pravico zaupnika ali uradne osebe pri oceni, da se prijava ne obravnava, brez procesnih opcij na strani prijavitelja. Na področju zaupnikov pa TI izpostavlja tudi odsotnost zaščite le-teh, ki so prav tako lahko izpostavljeni povračilnim ukrepom. TI nadalje problematizira določbo, ki ne dopušča obravnave anonimnih prijav, saj je taka prepoved v nasprotju z mednarodnimi priporočili na področju zaščite prijaviteljev. Gre namreč za enega izmed načinov samozaščite prijavitelja. Neobravnava anonimnih prijav predstavlja nesorazmeren pristop, saj bi zakonodajalec lahko omogočil drug način komunikacije z anonimnim prijaviteljem.
V preostalem delu TI izpostavlja nejasnosti predloga zakona in predlaga številne nomotehnične izboljšave z namenom zasledovanja jasnosti predpisa in njegove skladnosti z načeli varstva prijaviteljev.
Predlog zakona o prijaviteljih je trenutno v medresorskem usklajevanju ter na službi vlade za zakonodajo. Glede na to, da je rok za implementacijo direktive že potekel ter, da je že bila izvedena javna razprava, obstaja večja verjetnost, da lahko pričakujemo sprejem predpisa v kratkem.
Državni zbor Republike Slovenije je na seji dne 26. 1. 2022 sprejel Zakon o spremembah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1C), ki je bil dne 4. 2. 2022 objavljen v Uradnem listu RS, št. 15-215/2022, s katerim se skrajšuje obdobje plačevanja nadomestila za bolniško odsotnost v breme delodajalca.
Spremenjeni 137. člen Zakona o delovnih razmerjih v tretjem odstavku določa, da delodajalec izplačuje nadomestilo plače iz lastnih sredstev v primerih nezmožnosti delavca za delo zaradi njegove bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, do 20 delovnih dni (prej 30) za posamezno odsotnost z dela, vendar največ za 80 delovnih dni (prej 120) v koledarskem letu. V primerih nezmožnosti za delo delavca zaradi poklicne bolezni ali poškodbe pri delu, pa izplačuje delodajalec nadomestilo plače delavcu iz lastnih sredstev do 30 delovnih dni za vsako posamezno odsotnost z dela. V času daljše odsotnosti z dela izplača delodajalec nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja.
Spremenjen je bil tudi četrti odstavek 137. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki ureja okoliščine več zaporedni odsotnosti delavca z dela in določa, da če gre za dve ali več zaporednih odsotnosti z dela zaradi iste bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, do 20 delovnih dni (prej 30), pa traja v posameznem primeru prekinitev med eno in drugo odsotnostjo manj kot 10 delovnih dni, izplača delodajalec za čas nadaljnje odsotnosti od prekinitve dalje, nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja.
Zakon o spremembah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1C) začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati se začne 1. 3. 2022.
Zaradi skrajšanja dolžine izplačevanja nadomestil v času bolniškega staleža za delodajalca, je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 26. 1. 2022 sprejel tudi Zakon o dopolnitvi Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ-R), ki je bil dne 4. 2. 2022 objavljen v Uradnem listu RS, št. 15-216/2022, s katerim se je besedilo zakona prilagodilo spremembam Zakona o delovnih razmerjih, ki se prav tako začne uporabljati 1. 3. 2022.
V prihajajočih mesecih se mogoče Zakonu o delovnih razmerjih obeta še ena pomembna sprememba. Sindikat policistov Slovenije je v imenu volivk in volivcev 7. 1. 2022 predložil v obravnavo Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih Državnemu zboru.
V predlogu Sindikat policistov Slovenije predlaga dopolnitev trenutno veljavnega 85. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki ureja obveznosti delodajalca pred odpovedjo. Prvi odstavek 85. člena trenutno veljavnega Zakona o delovnih razmerjih določa obveznost delodajalca v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in sicer, da mora najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. Drugi odstavek predmetnega člena pa ureja obveznost delodajalca pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Določa, da mora delodajalec delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami oziroma z očitanim razlogom nesposobnosti in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči.
Sindikat policistov Slovenije predlaga, da se navedena opozorila delodajalca dodatno zakonsko uredijo in sicer,
Predlagane spremembe trenutno veljavnega 85. člena Zakona o delovnih razmerjih po mnenju Sindikata policistov Slovenije tako jasneje določajo, da morajo biti razlogi za izdajo opozorila delavcu utemeljeni (krivdni razlog ali razlog nesposobnosti), ter uvajajo pravico do pravnega sredstva zoper opozorilo. S predlagano ureditvijo se po navedbah Sindikata policistov Slovenije preprečuje samovoljno ravnanje delodajalcev, ki institut pisnega opozorila pogosto zlorabljajo za izvajanje pritiska na delavce in njihovo šikaniranje. Vlada je dne 10. 2. 2022 objavila Mnenje o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih, s katerim je izrazila nestrinjanje s predlaganimi spremembami ter njihovo neusklajenost in nejasnost.
Še preden je Državni zbor 2. 2. 2022 sprejel zakon, ki naj bi uredil že dalj časa aktualno problematiko posojil v švicarskih frankih, je Ustavno sodišče Republike Slovenije dne 13. 1. 2022 na to temo izdalo prvo odločbo, s katero je odločilo o ustavni pritožbi pritožnikov, posojilojemalcev (potrošnikov) po kreditni pogodbi v švicarskih frankih zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani (opr. št. I Cp 250/2020 z dne 11. 5. 2020) in delno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani (opr. št. P 442/2018 z dne 9. 7. 2019), s katerima je bil njun tožbeni zahtevek proti banki pravnomočno zavrnjen. Z odločbo, opr. št. Up-14/21-30 je Ustavno sodišče navedeni sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.
Pritožnika sta s tožbo proti banki zahtevala ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe v švicarskih frankih in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, vračilo denarnega zneska (zatrjevanih preplačil) ter neveljavnost in izbris knjižene hipoteke, ki je služila za zavarovanje obveznosti po kreditni pogodbi. Ničnost navedenih pravnih poslov, sklenjenih z namenom financiranja nakupa družinskega stanovanja, sta utemeljevala z nepoštenostjo pogodbenega pogoja (valutne klavzule) zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti banke ter njene kršitve načela vestnosti in poštenja v povezavi z ravnanjem v slabi veri, obenem pa sta utemeljevala tudi obstoj znatnega neravnotežja v pogodbenem razmerju. Pri tem sta poudarjala posebno občutljivost zaradi nakupa družinskega doma kot osnovne eksistenčne dobrine ter (prekomerno in neobičajno) tvegano naravo sklenjenega posla, hkrati pa opozarjala tudi na škodljive posledice za njun socialni položaj, osebnostni razvoj in družinsko življenje.
Z ustavno odločbo izpodbijani sodbi sta sloneli na dveh samostojnih nosilnih stališčih, ki lahko tudi vsako zase utemeljujeta zavrnitev zahtevka pritožnikov. Prvo stališče je sestavljeno iz izhodišča, (i) da se (ne)poštenost glavnega predmeta pogodbe (valutne klavzule) v primeru izpolnjene pojasnilne dolžnosti sploh nikoli ne presoja, in (ii) ocene, da je bila pojasnilna dolžnost v obravnavanem primeru izpolnjena. Z drugim stališčem pa je sodišče opravilo vsebinsko presojo pogodbenega pogoja (valutne klavzule) in ugotovilo, da ni bil nepošten.
Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora pritožnik v primeru, ko izpodbijana sodna odločba temelji na dveh (ali več) nosilnih stališčih, za uspeh z ustavno pritožbo izkazati protiustavnost obeh (oziroma vseh) stališč. Izhodišče prava EU, da mora sodišče vselej preveriti jasnost in razumljivost pogodbenega pogoja (tudi izpolnjenost pojasnilne dolžnosti), ki se nanaša na glavni predmet pogodbe, in povezanost pomena tega izhodišča s presojo (ne)poštenosti pogodbenega pogoja, bi po mnenju Ustavnega sodišča dopuščalo omejitev presoje Ustavnega sodišča le na zatrjevane kršitve v povezavi s presojo standarda pojasnilne dolžnosti. Zaradi precedenčnega pomena ustavnopravnih vprašanj, ki jih v različnih korakih presoje odpirata obe stališči sodišč, pa se je Ustavno sodišče odločilo, da bo preizkusilo obe stališči sodišč v celoti.
Pri presoji navedenih stališč je Ustavno sodišče upoštevalo, da je pogodbena svoboda strank, s katero sta sodišči (ob opiranju na sodno prakso Vrhovnega sodišča) z razlago Zakona o varstvu potrošnikov utemeljevali omejitev presoje le na vprašanje jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja (izpolnitve pojasnilne dolžnosti), izraz splošne svobode ravnanja iz 35. člena Ustave. Ta je pogojena z družbeno vpetostjo in torej tudi z načelom socialne vključenosti, ki je sestavni del načela socialne države iz 2. člena Ustave. Sodna veja oblasti je pogodbena razpolaganja dolžna pripoznati in varovati ter zato vanje načeloma ne sme posegati. Vendar navedena zahteva izraža le negativni (“obrambni”) vidik pogodbene svobode. Slednji pa je zaradi učinkovitega izvrševanja v družbeni stvarnosti postavljen v medsebojno vrednostno sodoločanje s pozitivnim vidikom. Ta se v obravnavanem primeru izraža kot obveznost vrednotenja potrebe pravnega varstva (presoje nepoštenosti) na temelju širšega pravnega položaja pritožnikov. Navedeno je posebej poudarjeno prav v okoliščinah razmerja banke s potrošnikom, ki je izrazito (informacijsko, premoženjsko, strokovno) asimetrično. V takem razmerju ni absolutno izključena možnost čezmerne (ali izključne) uveljavitve interesov močnejše stranke in s tem nevarnost udejanjanja zgolj navidezne avtonomnosti.
V luči navedenega po oceni Ustavnega sodišča kategoričen zaključek sodišč, da vprašanje presoje (ne)poštenosti pogodbenega pogoja ob izpolnjeni pojasnilni dolžnosti (jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja) nikdar ne more biti pravno upošteven, ni v skladu s splošno svobodo ravnanja iz 35. člena Ustave Republike Slovenije. Osebne okoliščine, ki sta jih uveljavljala pritožnika (da je kredit namenjen zadovoljevanju osnovne eksistenčne dobrine, seznanjenost banke z njunim finančnim položajem in dejstvom, da kredit odplačujeta s tekočimi prihodki v domači valuti, ter element neomejenega in nepredvidljivega tveganja posla) po vsebini lahko utemeljujejo zahtevo tudi po pozitivnem (in ne le negativnem) varstvu pogodbene svobode na temelju splošne svobode ravnanja (35. člen Ustave), kot ga narekuje načelo socialne države (2. člen Ustave).
V okviru presoje prvega stališča je Ustavno sodišče presojalo tudi vsebino standarda pojasnilne dolžnosti in pri tem pritrdilo stališču sodišč, da pojasnilna dolžnost ne pomeni zahteve po točno določenem načinu informiranja. Vendar pa je na podlagi izoblikovanih meril SEU po mnenju Ustavnega sodišča ključno, da ima povprečen potrošnik na voljo takšne informacije, ki mu omogočajo, da je zmožen oceniti dejansko tveganje, ki ga s podpisom kreditne pogodbe sprejema. To se v primeru kreditne pogodbe z valutno klavzulo (ob hkratni tuji variabilni obrestni meri) izraža predvsem v potencialnem povečanju njegovih kreditnih obveznosti. Po presoji Ustavnega sodišča iz obrazložitve izpodbijanih sodb ni bilo mogoče razbrati, katero pojasnilo (gradivo) banke je moglo in moralo povzročiti ne le zavedanje tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov, temveč tudi dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. Ker gre za ključno vsebino standarda pojasnilne dolžnosti, sta sodišči tudi v navedenem delu kršili pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.
V zvezi z drugim stališčem sodišč (presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja) je Ustavno sodišče izpostavilo, da ni mogoče spregledati, da sta pritožnika ves čas postopka opozarjala tudi na strokovno kvalificirano poznavanje valutnega trga in narave povezanih tveganj na strani banke, kar sta povezovala s ključnimi značilnostmi dolgoročne kreditne pogodbe v tuji valuti in transparentnostjo njunega lastnega premoženjskega položaja za banko. Te že na podlagi prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13/EGS in meril, ki jih je za njegovo razlago razvilo SEU, pomenijo upoštevni element presoje (ne)poštenosti pogodbenega pogoja. Glede na navedeno po oceni Ustavnega sodišča ni mogoče mimo trditev pritožnikov, da (i) je šlo v obravnavanem primeru za stanovanjski kredit, ki je služil zagotovitvi osnovne eksistenčne dobrine (doma) za življenje in razvoj družine, (ii) je šlo za neobičajno, nepredvidljivo in neomejeno tveganje za stanovanjski kredit, ki ga (v nasprotju z banko) nista mogla ovrednotiti in obvladati, ter (iii) se je kredit odplačeval s tekočimi prihodki družine v domači valuti, kar je ogrožalo njen socialni položaj in možnost osebnostnega razvoja njenih članov. S tem ko se sodišči pri presoji nepoštenosti do navedenih vidikov nista opredelili, sta kršili pravico pritožnikov iz 22. člena Ustave.
K odločbi sta bili dani dve ločeni mnenji: pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Mateja Accetta in odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Roka Svetliča, ki se mu je pridružil tudi sodnik dr. dr. Jaklič.
Dr. Accetto se v svojem pritrdilnem ločenem mnenju strinja s poudarkom pomena pojasnilne dolžnosti in ugotovitvijo, da – vsaj z vidika obrazložitve izpodbijanih sodb – tej dolžnosti ni bilo zadoščeno, na načelni ravni pa je zadržan do teze odločbe, da sta glavni stališči sodišč med seboj neodvisni in da vsako zase zadošča za to, da je tožbeni zahtevek treba zavrniti. Po mnenju dr. Accetta namreč to velja le v eni smeri, ne pa tudi v drugi. Če drži, da je izpolnjena pojasnilna dolžnost in v takem primeru sploh ni upoštevno vprašanje (ne)poštenosti glavnega predmeta pogodbe, potem seveda odgovor na to neupoštevno vprašanje ne more vplivati na odločitev. Samo zato pa še ne velja tudi obratno; kot pojasni, ugotovitev poštenosti pogodbenega pogoja sama po sebi še ne pomeni neupoštevnosti pojasnilne dolžnosti.
V odklonilnem ločenem mnenju dr. Svetlič ostro kritizira upoštevanje osebnih okoliščin v konkretnem primeru. Opozarja, da lahko dolžnost preventivnega upoštevanja osebnih okoliščin strank pri dajanju kredita vodi v neugoden učinek prav za kreditojemalce, s tem pa bo poseženo v njihovo pogodbeno svobodo, torej točno v tisto ustavno kategorijo, ki jo skuša obvarovati ta odločba. Zanimiv pa je tudi pomislek dr. dr. Jakliča, ki se je pridružil odklonilnemu ločenemu mnenju dr. Svetliča, kako v praksi zamejiti tovrstne posle od množice podobnih, morda še bistveno bolj tveganih in nepredvidljivih poslov, ki se vedno pogosteje pojavljajo (zlasti) v modernem času.
Preberite kaj so o naših novih partnerkah – mag. Sanji Vujanović in Teji Podržaj, napisali pri CEE Legal Matters:
Še enkrat iskrene čestitke!
Vlada RS je dne 29. 11. 2022 sprejela predlog Zakona o omilitvi posledic dviga cen energentov v gospodarstvu in kmetijstvu kot enega izmed ukrepov za blažitev posledic, ki so jih zaradi visokih cen energentov utrpele fizične in pravne osebe. Ta predvideva finančno pomoč gospodarstvu, ki bo upravičencem izplačana v enkratnem znesku do 20. 4. 2022. Višina pomoči bo odvisna od višine prihodkov in prodaje ter deleža stroška energije v prihodkih. Pripravljeno shemo pomoči mora najprej odobriti Evropska komisija, zato bo shema objavljena pozneje, predvidoma pa naj bi najnižji znesek pomoči znašal 50 evrov, najvišji pa okrog 2 milijona evrov. Višina pomoči ne bo smela preseči 60 odstotkov škode, ki jo je upravičenec do pomoči utrpel zaradi podražitve energentov.
Do finančne pomoči bodo upravičene pravne in fizične osebe, ki izpolnjujejo vse pogoje, navedene spodaj:
Rok za vložitev izjave za dodelitev finančne pomoči na Finančno upravo RS prek informacijskega sistema poteče 31. 3. 2022.
Predlog navedenega zakona tudi določa, da če bo v okviru nadzora Finančne uprave RS ugotovljeno, da je upravičenec prejel previsok znesek finančne pomoči, bo dolžan preveč plačani del vrniti do 31. 1. 2023.
Poleg predloga Zakona o omilitvi posledic dviga cen energentov v gospodarstvu in kmetijstvu je Vlada RS v sklopu prej omenjenih ukrepov sprejela še (i) predlog Zakona o nujnih ukrepih za omilitev posledic zaradi vpliva visokih cen energentov, ki se, med drugim osredotoča na izboljšanje socialne varnosti ranljivih skupin z izplačilom enkratnega varnostnega dodatka ter izenačitev pravic vseh gospodinjskih odjemalcev zemeljskega plina; ter (ii) dve trošarinski uredbi, ki znižujeta trošarine in se uporabljata od 1. 2. 2022 dalje.
S ponosom sporočamo, da sta bili Sanja Vujanović in Teja Podržaj imenovani na mesto partnerk v naši pisarni. Sanja bo vodila področje reševanja sporov in zastopanja pred sodišči, Teja pa bo vodila področje delovnega in komercialnega (pogodbenega) prava. Zelo zasluženo in dobrodošli!
Vrhovno sodišče je s sodbo opr. št. X IPS 61/2021 z dne 15. 12. 2021 odločilo, da izplačilo kupnine za nakup lastnih poslovnih deležev v družbi z omejeno odgovornostjo samo po sebi ne pomeni nedovoljenega davčnega izogibanja obdavčitvi izplačila dobička družbenikom, ki po četrtem odstavku 74. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) nastopi tedaj, kadar davčni zavezanci sklepajo posle oziroma več medsebojno povezanih poslov, ki so sklenjeni brez utemeljenega poslovnega namena, z izključnim ali glavnim namenom pridobitve davčne ugodnosti in namenom preprečiti dosego cilja davčnega predpisa.
Poenostavljeno povedano, kupnina za nakup lastnega poslovnega deleža v okviru samostojnega pravnega posla se obdavči kot kapitalski dobiček. Kot izplačilo dividend se obdavči le v primeru nedovoljenega davčnega izogibanja v povezavi s sklepanjem drugih pravnih poslov, ki služijo (le) drugačni obdavčitvi družbe z omejeno odgovornostjo ali drugih oseb, ki so bile v te posle udeležene. Meja med nedovoljenim davčnim izogibanjem in dopustno davčno optimizacijo pa se ugotavlja ob celoviti presoji vseh pomembnih dejstev in okoliščin posameznega primera.
Vrhovno sodišče je nadalje presojalo, ali morda izplačilo kupnine za nakup lastnih poslovnih deležev pomeni prikrito izplačilo dobička po 7. točki 74. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2) in zaključilo, da je lahko prikrito izplačilo dobička na tej podlagi opredeljen le tak pravni posel, ki po svoji višini (in ne po temelju) (!) pomeni neutemeljeno korist kvalificiranemu družbeniku.
Z drugimi besedami, izplačilo kupnine za nakup lastnih poslovnih deležev, ki ustreza tržni ceni, se obdavči kot kapitalski dobiček. Le v primeru, če družba z omejeno odgovornostjo kvalificiranemu družbeniku (tj. oseba, ki ima neposredno ali posredno v lasti 25 % vrednosti ali števila deležev v kapitalu, upravljanju ali nadzoru ali obvladuje izplačevalca na podlagi pogodbe ali na način, ki se razlikuje od razmerij med nepovezanimi osebami) plača kupnino, ki je višja od tržne cene, se presežek nad tržno ceno obdavči kot izplačilo dividend.
Če ste bili v preteklosti zaradi nakupa lastnih poslovnih deležev v družbi z omejeno družbe deležni neugodne davčne obravnave, vam svetujemo, da se o morebitnih pravnih možnostih vračila preveč plačanega davka posvetujete s svojimi svetovalci.
V prejšnjem članku smo pisali na kaj je potrebno biti pozoren pri kupovanju nepremičnin v stečajnem postopku, tokrat pa bomo opozorili na morebitne pasti pri nakupu nepremičnin v izvršilnem postopku.
Kot pojasnjeno že v prejšnjem članku, se načeloma nepremičnine na javnih dražbah prodajajo po nižjih cenah kot so tržne cene, zaradi česar kupci pogosto menijo, da bodo s takšnih nakupom prihranili lepo vsoto denarja, kar sicer lahko drži, vendar zgolj, če se kupci pred nakupom pozanimajo kaj kupujejo, kakšno je torej dejansko in pravno stanje nepremičnine.
Zakon določa katere pravice in bremena, vpisana na nepremičnini, se izbrišejo pri prodaji v izvršilnem postopku. S pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine tako npr. ugasnejo na nepremičnini vknjižene zastavne pravice in zemljiški dolgovi. Vendar pa tako kot pri prodaji v stečajnem postopku, tudi pri prodaji v izvršilnem postopku ne prenehajo osebne služnosti, stvarna bremena in stavbne pravice, ki so bile vpisane pred pravico zastavnega upnika ali upnika, ki je predlagal izvršbo. Druge osebne služnosti, stvarna bremena in stavbne pravice pa s prodajo ugasnejo, razen če se imetniki teh pravic s kupcem kako drugače dogovorijo.
Potrebno je torej opozoriti, da sodišče šele s sklepom o domiku nepremičnine določi katere pravice in bremena, vknjižena na nepremičnini, se izbrišejo. Navedeno pomeni, da v kolikor se kupci želijo z gotovostjo izogniti izgubi varščine, v primeru, da se za nakup nepremičnine ne odločijo, so dolžni stanje nepremičnine preveriti že pred vplačilom varščine. V primeru, da se torej kupec za nakup ne odloči, ker pri sklepu o domiku ugotovi, da je stanje nepremičnine drugačno kot je mislil, varščino izgubi.
Po izdaji sklepa o domiku in po plačilu kupnine, sodišče izda sklep, da se nepremičnina izroči kupcu in se nanj vpiše lastninska pravica, hkrati pa določi tudi rok, do kdaj se je dolžnik dolžan izseliti iz družinske stanovanjske hiše ali stanovanja oziroma izprazniti poslovni prostor. Takšen sklep je izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev nepremičnine. Vendar pa pozor, dolžnik, ki kot lastnik stanuje v prodani družinski hiši ali stanovanju, ima v nekaterih primerih pravico stanovati v tej hiši kot najemnik še tri leta od dneva prodaje dalje. Tak predlog mora dolžnik vložiti v 60 dneh od prejema sklepa o izvršbi oziroma najkasneje do dražbenega naroka, ves čas najema pa je dolžan plačevati najemnino za profitno stanovanje.
Prodaja nepremičnine pa ne vpliva na najemno ali zakupno razmerje, vezano na prodano nepremičnino. Kupec tako »vstopi v čevlje« prejšnjega lastnika (dolžnika) kot najemodajalca ali zakupodajalca. Zgolj, če je najemno ali zakupno razmerje nastalo po pridobitvi upnikove zastavne pravice oziroma zemljiškega dolga na nepremičnini, lahko kupec ne glede na zakonske ali pogodbene roke odpove takšno pogodbo z enomesečnim odpovednim rokom.
Velja biti pozoren in skrben, posvet s strokovnjakom pa bo gotovo prihranil marsikateri siv las.
V teh (post)koronskih časih je ponovno zaznati vse večjo ponudbo nepremičnin (poslovnih in stanovanjskih), ki se prodajajo na prisilnih javnih dražbah, bodisi v izvršilnih bodisi v stečajnih postopkih. Nepremičnine pa se kljub krizi še kar dražijo, zaradi česar se marsikomu zdi, da bo z nakupom nepremičnine na prisilni dražbi prihranil lepo vsoto denarja. Pa je temu res tako?
Odgovor je lahko pritrdilen, vendar pa je tako kot pri klasičnem nakupu nepremičnine, tudi pri nakupu nepremičnine v stečajnem postopku potrebno biti pozoren. Prav tako je novi kupec različno varovan pri nakupu nepremičnine v stečajnem ali v izvršilnem postopku. V prvem delu bomo pojasnili nakup nepremičnine v stečajnem postopku.
Zakon določa, da s plačilom kupnine za nepremičnino, ki se prodaja v stečajnem postopku, sodišče na predlog upravitelja izda sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, s katerim odloči, da so izpolnjeni pogoji za vknjižbo lastninske pravice v korist kupca – slednje je izvršilni naslov. S plačilom kupnine tako prenehajo nekatere pravice tretjih oseb, in sicer zastavna pravica ali hipoteka in zemljiški dolg in to ne glede na to kdaj so bile te pravice ustanovljene. Medtem pa, ko osebna služnost, stvarno breme ali stavbna pravica prenehajo zgolj v primeru, če so bile pridobljene po začetku stečajnega postopka ali po vpisu najzgodnejše hipoteke ali zemljiškega dolga v zemljiško knjigo. Tako na primer pravica do užitka, rabe ali služnosti stanovanja, vpisane pred začetkom stečajnega postopka, ne prenehajo in ostanejo vpisane. Navedeno pomeni, da bo v primeru, če je dolžnik še pred začetkom stečajnega postopka ustanovil pravico do užitka v korist tretje osebe, novi lastnik pridobil zgolj golo lastninsko pravico, medtem ko jo bo dejansko uživala tretja oseba.
Posebna pravila veljajo tudi pri nakupu nepremičnine v postopku osebnega stečaja, če je predmet prodaje stanovanjska ali družinska stanovanjska hiša, v kateri stanuje dolžnik kot lastnik. V takšnem primeru sodišče s sklepom o prodaji dolžniku naloži, da v treh mesecih po prejemu sklepa izprazni nepremičnino in jo izroči kupcu – kot bo pojasnjeno v drugem delu – je novi kupec v takšnem primeru sicer bolj varovan, kot če bi nepremičnino kupil v postopku izvršbe, vendar pa bo vseeno minilo še kar nekaj časa, preden bo novi lastnik nepremičnino lahko začel uporabljati.
V primeru najemnih ali zakupnih razmerij pa zakon določa, da stečajni upravitelj pridobi z začetkom stečajnega postopka pravico odpovedati najemne in zakupne pogodbe, ki so bile sklenjene pred začetkom stečajnega postopka. Dolžina odpovednega roka je, ne glede na splošna pravila, določena z zakonom ali pogodbo, en mesec. Vendar, če stečajni upravitelj te možnosti ne izkoristi, najem učinkuje tudi napram novemu kupcu.
Končno velja opozoriti, da z nakupom nepremičnin v predmetnih postopkih ni jamčevanja za stvarne napake, ker se šteje, da je kupec seznanjen s stanjem nepremičnine, zaradi česar velja biti še posebej pozoren. Vsekakor se pred nakupom priporoča pogovor s strokovnjakom, saj le ta lahko prepreči marsikatero zagato.
Z dnem 1. 9. 2021 je za zasebni sektor začela veljati sprememba Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uredba), ki posega na davčno obravnavo povračil stroškov prevoza na delo in z dela. Spremembe se začnejo uporabljati za povračila za mesec september 2021, ki jih bodo delodajalci predvidoma izplačali v začetku oktobra.
Po novi ureditvi se povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja do višine:
Določanje povračila stroškov za prevoz na delo in z dela po spremenjeni Uredbi ima sledeče prednosti:
Evropsko sodišče za človekove pravice (»ESČP«) je v torek, 14. 9. 2021, objavilo sodbo v zadevi Pintar in ostali proti Sloveniji, s katero je odločilo, da razlaščeni vlagatelji v Sloveniji pri bančnih izbrisih v letih 2013 in 2014 niso imeli možnosti učinkovitega pravnega sredstva.
Sodba se nanaša na skupno sedem pritožnikov, med katerimi je enega zastopala naša odvetniška pisarna, ki so vložili pravna sredstva zaradi neobstoja ustreznih pravnih postopkov, v katerih bi imeli možnost izpodbijati izredne ukrepe Banke Slovenije, na podlagi katerih so leta 2013 in 2014 prenehale kvalificirane obveznosti bank. Konkretni ukrepi so za pritožnike pomenili prenehanje njihovih delnic in podrejenih obveznic.
Sporne odločbe Banke Slovenije so temeljile na določbah slovenskega prava, zlasti Zakona o bančništvu. Slednje so po mnenju ESČP sicer ustrezne z vidika dostopnosti in predvidljivosti, vendar morajo vsak poseg v mirno uživanje premoženja spremljati tudi procesne garancije, ki prizadetemu posamezniku zagotavljajo razumno možnost, da predstavi svoj primer odgovornim oblastem z namenom učinkovitega izpodbijanja ukrepov, ki posegajo v njegove pravice.
ESČP je odločilo, da delnice in obveznice v konkretni zadevi pomenijo premoženje v smislu 1. člena Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (»EKČPTS«), ki določa, da ima vsaka fizična ali pravna oseba pravico do mirnega uživanja svojega premoženja ter da premoženje ne sme biti nikomur odvzeto, razen če je to v javnem interesu, v skladu s pogoji, ki jih določa zakon, ter ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava. Vsled temu je prenehanje konkretnih delnic in obveznic predstavljalo poseg v premoženje pritožnikov.
Niti zahtevek za povračilo škode po Zakonu o bančništvu niti druga pravna sredstva, ki so jih uporabili nekateri od pritožnikov, po mnenju ESČP niso zagotovili razumne možnosti izpodbijanja odločb Banke Slovenije oz. uveljavljanja zahteve po povračilu škode. Hkrati pa posega v premoženje pritožnikov niso spremljale ustrezne procesne garancije, zato poseg ni bil zakonit v smislu 1. člena Protokola št. 1 k EKČPTS.
ESČP je posebej poudarilo, da mora država skladno z EKČPTS in pod nadzorom Odbora ministrov uporabiti ustrezne splošne in posebne ukrepe, s katerimi bo pritožnikom zagotovila pravice, ki so jim bile kršene. Ukrepi morajo biti sprejeti tudi glede vseh drugih, ki so v enakem položaju kot pritožniki. Vsi navedeni morajo torej imeti dostop do pravnega postopka, ki jim bo omogočil učinkovito izpodbijanje posega v njihovo premoženje, in sicer takoj, ko je to možno.
ESČP pritožnikom ni prisodilo premoženjske škode, s pojasnilom, da ne more špekulirati, kakšen bi bil izid postopkov, če bi pritožniki lahko učinkovito izpodbijali te odločbe v postopkih, ki bi ustrezali procesnim obveznostim države po 1. členu Protokola št. 1 k EKČPTS. Prisodilo pa jim je nepremoženjsko škodo in stroške postopka, pri čemer je v zvezi z nepremoženjsko škodo pojasnilo, da je to, da niso mogli zahtevati povračila škode in so bili v negotovosti glede pravnega sredstva, ki bi jim to omogočilo, pritožnikom povzročilo stisko.
Staršem prvošolcev na današnji dan v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih pripada pravica do plačane odsotnosti z dela zaradi spremstva otroka. Delodajalec je delavcu, ki je starš prvošolca, dolžan omogočiti odsotnost z dela, delavec pa mora za svojo odsotnost delodajalcu predhodno predložiti ustrezno dokazilo, iz katerega izhaja, da bo njegov otrok v prihajajočem šolskem letu obiskoval prvi razred.
Zgoraj opisana pravica do odsotnosti staršev z dela zaradi spremstva prvošolca na njegov prvi šolski dan velja za oba starša in za vse delavce, ne glede na vrsto dejavnosti ali sektorja, v katerem delajo. V Zakon o delovnih razmerjih je bila vključena z novelo, sprejeto 18. 12. 2019.
Aktualnejše spremembe pa prinaša novela Zakona o vrtcih, ki prav z današnjim dnem ponovno uvaja brezplačen vrtec za drugega otroka iz iste družine, ki je hkrati v vrtcu s starejšim otrokom. Poleg tega bodo starši po novem oproščeni plačila za vrtec tudi za tretjega in vsakega nadaljnjega otroka iz iste družine, ne glede na to, ali bo v vrtec vključen hkrati s svojim sorojencem.
Nadalje novela Zakona o vrtcih med drugim prinaša tudi več pristojnosti šolski inšpekciji, zaostruje pogoje za varstvo predšolskih otrok in določa strožje sankcije za prekrške. Tako se fizičnim in pravnim osebam, ki niso vpisane v razvid izvajalcev javno veljavnih programov ali v register varuhov predšolskih otrok, takoj prepove opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje in varstva otrok ter izreče globa za kršitev prepovedi v razponu od 5.000 do 10.000 EUR.
Državni zbor je dne 16. 7. 2021 sprejel novelo zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ki med drugim zvišuje kazni za uporabnike telefonov med vožnjo ter parkiranje na mestih za invalide in znižuje kazni za prekoračitev hitrosti. Prav tako uvaja možnost dovoljene vožnje desno ob rdeči luči na semaforju ter določa pogoje za udeležbo lahkih motornih vozil v cestnem prometu, med katere spadajo električni skiroji. Novela začne veljati dne 11. 8. 2021.
Zaradi vse večje razširjenosti uporabe telefonov se zvišuje kazen za uporabo telefona med vožnjo iz 120 evrov na 250 evrov in 3 kazenske točke. Prav tako se zvišuje globa za kršitev prepovedi ustavljanja ali parkiranja na označenem parkirnem mestu za invalide in 80 evrov na 200 evrov. Kazni pa se bistveno znižujejo za prekoračitve dovoljenih hitrosti.
Novela zakona določa pomen rdeče luči na semaforju in prometnem znaku za vožnjo desno ob rdeči luči na semaforju. Novo pravilo določa, da je vozniku, ob rdeči luči na semaforju, ki mu je dodan prometni znak za vožnjo desno ob rdeči luči na semaforju (zelena puščica v desno na črni podlagi), dovoljena vožnja desno ob rdeči luči na semaforju, vendar le, če je smer prosta.
Z novelo se določa tudi pogoje za udeležbo lahkih motornih vozil v cestnem prometu (invalidski vozički, skiroji, rolke na motorni pogon ipd.). Vozniki lahkih motornih vozil se morajo voziti po kolesarskem pasu, kolesarski stezi ali kolesarski poti. Kjer teh prometnih površin ni ali niso prevozne, pa smejo voziti ob desnem robu smernega vozišča ceste v naselju, kjer je najvišja dovoljena hitrost vožnje omejena do 50 km/h. Vožnja električnega skiroja je dovoljena le osebam, starejšim od 14 let, voznik (in potnik) pa bo moral do dopolnjenega 18. leta med vožnjo nositi ustrezno pripeto zaščitno kolesarsko čelado.
Strožje se obravnavajo vozniki, ki ne upoštevajo pomena posebnih svetlobnih in zvočnih znakov, nameščenih na vozilih s prednostjo, za spremstvo in v spremstvu, in vozniki, ki se priključijo vozilu s prednostjo, za spremstvo in v spremstvu ali jih prehitijo. Novela zakona določa tudi primerno bočno razdaljo pri prehitevanju kolesarjev in voznikov lahkih motornih vozil in mopedov, ki mora biti vsaj 1,5 metra.
Prav tako se razširjajo pooblastila občinskih redarjev in cestninskih nadzornikov, ki bodo lahko izvajali nadzor nad območjem skupnega prometa, nadzor nad približevanjem križiščem in razvrščanjem pred križišči ter nadzor nad pogoji za udeležbo lahkih motornih vozil v cestnem prometu. Prav tako bodo lahko izvajali nadzor v zvezi z uporabo zimske opreme v prometu.
Finančna uprava Republike Slovenije je z 26. julijem pričela tritedenske davčne počitnice, ki se bodo končale 13. 8. 2021. V tem času davčnih zavezancev ne bodo pozivali na dostavo dokumentacije, opravljali bodo zgolj nujne postopke. Izjema so tudi zahtevki za vračilo DDV-ja, kjer zaradi kratkih rokov za vračilo in interesa zavezanca za davek proces poteka kot običajno. Bodo pa na FURS pripravljeni na zavezance, ki bodo želeli opraviti določene aktivnosti kot so na primer odmera davka na promet nepremičnin, odmero davka na motorna vozila, na dediščine in darila. Ne glede na počitnice, pa bo FURS opravljal dela na področju nadzora z zavezanci za davek v postopkih, kjer so bili termini že predhodno dogovorjeni. V primeru, da zavezanec za davek ne bo dosegljiv, mu bo finančna uprava poslala pisni poziv po 15. avgustu.
Z velikim veseljem sporočamo, da se je odvetnik Matic Novak pridružil naši ekipi kot Senior Counsel in bo vodil naš oddelek za združitve in prevzeme.
Matic ima več kot deset let izkušenj v regionalnih M&A in finančnih transakcijah. Njegov uspeh pri transakcijah, odlične pogajalske sposobnosti ter številne izkušnje tako v pravnih sporih kot v mednarodni arbitraži so dragocen dodatek naši odvetniški pisarni ter vsem našim strankam.
Področje najema poslovnih stavb in poslovnih prostorov (t. i. poslovni najem) je do nedavnega podrobno urejal Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (»ZPSPP«), ki je bil sprejet leta 1974. Omenjeni zakon je v razmerju do splošnega Obligacijskega zakonika (»OZ«) predstavljal poseben predpis, ki je na področju poslovnega najema obsegal posebno ureditev določenih sklopov vprašanj, in sicer:
Z 52. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona (»SZ-1E«) je bil ZPSPP v celoti razveljavljen. Zakonodajalec pa je določil, da se določbe ZPSPP kljub razveljavitvi še naprej uporabljajo za najemne pogodbe, sklenjene pred uveljavitvijo SZ-1E (tj. pred 19. 6. 2021).
V preteklosti je bil ZPSPP sicer deležen številnih kritik, pri čemer sta bili verjetno najpomembnejši njegova konceptualna zastarelost ter spreminjajoča se in neenotna sodna praksa, a je kljub temu predstavljal določeno stalnico na področju poslovnih najemov. Vprašanja, ki jih je urejal ZPSPP, bi verjetno s strani zakonodajalca terjala sodobnejšo in celovito ureditev, zaradi česar se pod vprašaj postavlja smiselnost nenadne in preproste razveljavitve celotnega ZPSPP. Takšna odločitev zakonodajalca bi lahko vodila do precejšnjih nejasnosti na področju poslovnih najemov.
Razveljavitev ZPSPP pomeni, da morajo z 19. 6. 2021 najemniki in najemodajalci poslovnih stavb in poslovnih prostorov pri urejanju medsebojnih pravnih razmerij upoštevati določbe splošnega OZ, in sicer zlasti glede zakupne (najemne) pogodbe. Po eni strani razveljavitev ZPSPP tako strankam pogodb o poslovnih najemih dopušča večjo svobodo pri urejanju njihovih medsebojnih pravnih razmerij, vendar pa to od strank po drugi strani terja veliko večjo skrbnost in podrobnejšo pogodbeno ureditev poslovnih najemov.
Glede na razveljavitev ZPSPP in (trenutno) odsotnost sodne prakse na področju poslovnih najemov po razveljavitvi ZPSPP strankam svetujemo večjo mero previdnosti pri sklepanju pogodb in kar se da podrobno pogodbeno ureditev, upoštevajoč določbe OZ. Na tak način se lahko stranke v največji možni meri izognejo tveganjem v zvezi z vsebino pravnih razmerij v zvezi s poslovnim najemom.
Dne 17. 5. 2017 sta Evropski parlament in Svet EU sprejela Direktivo 2017/828/EU o pravicah delničarjev, imenovano tudi Delničarska direktiva II (v nadaljevanju: direktiva), ki predstavlja novelo oziroma revizijo Direktive 2007/36/ES. Eden od vsebinskih sklopov direktive je namenjen reguliranju poslov s povezanimi strankami (related parties’ transactions) ter s tem povezani zaščiti družbe in njenih (manjšinskih) delničarjev (9.c člen). Posli s povezanimi strankami namreč lahko škodujejo družbam in njihovim delničarjem, saj povezani stranki omogočajo, da si prilasti premoženje, ki pripada družbi. Zato so pomembna jamstva za zaščito interesov družb in delničarjev.
Ravno vprašanje ureditve sklepanja poslov s povezanimi strankami v direktivi je bilo eno najbolj spornih med državami članicami. Zaradi tega je bilo sprejetih precej kompromisnih rešitev, med drugim tudi to, da mora biti to vprašanje v nacionalnih zakonodajah urejeno, pri čemer je bil državam članicam prepuščen širok manevrski prostor pri implementaciji. V Sloveniji je bila direktiva implementirana z novelo ZGD-1K. Pri tem je treba upoštevati, da je bila raven zaščite interesov družb in delničarjev že pred novelo visoka, saj je ZGD-1 vseboval veliko določb, namenjenih urejanju poslov s povezanimi strankami. Slovenija ima namreč po zgledu nemškega prava (verbundene Unternehmen) dokaj podrobno urejeno koncernsko pravo, pri čemer ureja ista vprašanja kot direktiva, ko gre za posle s povezanimi strankami.
Obstoječa pravila so že do sedaj urejala odpravo nasprotja interesov pri sklepanju poslov s povezanimi strankami, če gre za osebe s statusom funkcionarja družbe (38.a člen), izpostaviti pa velja tudi pravila o poustanovitvi (188. člen), ohranjanju kapitala (227. člen), prenosu najmanj 25 % premoženja (330. – 332. člen), povezanih družbah (527. – 562. člen), statusnih preoblikovanjih in spremembah osnovnega kapitala. Kar zadeva transakcije s člani organov vodenja ali nadzora, so že bila posebej urejena posojila družbe članom organov in izvršnim direktorjem (261. člen), predvidena je bila odobritev nadzornega sveta za pogodbe, s katerimi se določijo pravice in obveznosti članov organov vodenja ali nadzora (262. člen), določeno je bilo, da družbo v razmerjih s člani uprave zastopa predsednik nadzornega sveta (283. člen) ter da plačila članom nadzornega sveta in neizvršnim članom upravnega odbora določi statut ali skupščina (284. člen).
Določbe direktive glede poslov s povezanimi strankami so bile v bistvenem delu implementirane v novih določbah od 281.b do 281.d člena in veljajo le za delniške družbe, z vrednostnimi papirji katerih se trguje na organiziranem trgu. Drugačna ureditev pa je predvidena za posle s funkcionarji in z njimi povezanimi osebami, saj velja tudi za nejavne delniške družbe in v nekaterih primerih tudi za družbe z omejeno odgovornostjo. Za funkcionarje velja še poostrena ureditev v 270.a členu, na katerega se navezujejo nove določbe 284.a, 290.a in 515.a člena ZGD-1. Novela ZGD-1K pa je posegla tudi v 38.a in 261. člen, pri čemer je prvega skoraj v celoti odpravila, drugega pa le dopolnila.
Za povezane stranke se štejejo povezana podjetja ali posamezniki, kot so opredeljeni v mednarodnih računovodskih standardih. Vsekakor lahko mednje uvrstimo člane organov vodenja ali nadzora obvladujočega podjetja, pridružena podjetja, skupne podjeme in tudi podjetja, ki jih član organov vodenja ali nadzora podjetja ali obvladujočega podjetja obvladuje ali skupno obvladuje – po ZGD-1 so opredeljene kot povezane gospodarske družbe, po mednarodnih standardih pa je ta opredelitev bistveno širša. Pri opredelitvi bistvenih poslov je novela ZGD-1K določila en kvantitativni kazalnik, in sicer 2,5 odstotka vrednosti sredstev (aktive), izkazane v bilanci stanja iz zadnjega potrjenega letnega poročila. Pri tem posli s povezanimi strankami niso le pravni posli, ampak tudi različni ukrepi dejanske narave, pri čemer je bistveno, da se premoženjska vrednost (iz aktive) prenese z družbe na drugi subjekt, na primer prodaja in nakup premoženja, naročanje ali oprava storitev, uporaba ali prepustitev uporabe predmetov in pravic, financiranje in zagotovitev poroštev ter dajanje oblik zavarovanja terjatev. Pri tem so v 281.b členu taksativno opredeljene izjeme, kateri posli se ne štejejo za posle s povezanimi strankami.
Tudi posle s povezanimi strankami sklepa poslovodstvo družbe kot njen zakoniti zastopnik, pri čemer se zahteva njihova odobritev s strani pristojnega organa. Novela ZGD-1K je kot takšen organ določila nadzorni svet v družbah, ki imajo dvotirni sistem upravljanja, oziroma upravni odbor v družbah, ki imajo enotirni sistem upravljanja, določena pa je tudi izjema, da lahko v določenih primerih o soglasju odloča skupščina. Uporabo pravil o dolžnosti predložitve posla v soglasje je novela razširila še na nejavne delniške družbe in na družbe z omejeno odgovornostjo, ki ustrezajo merilom za srednje in velike družbe. Vse družbe, razen če je družba organizirana kot družba z omejeno odgovornostjo in nima nadzornega sveta, morajo oblikovati tudi notranji postopek za redno preverjanje, ali posel spada v okvir rednega opravljanja dejavnosti in je sklenjen pod tržno običajnimi pogoji. V primeru, ko gre za »redni« posel namreč soglasje ni potrebno, razen če je v statutu določeno drugače.
Poleg odobritve poslov s povezanimi strankami je bistvena tudi preglednost pri sklepanju teh poslov, zato novi 281.d člen določa obveznost objave informacije o sklenitvi posla nemudoma po njej. Objavo mora družba opraviti v skladu z 11. členom ZGD-1, torej na spletni strani AJPES. Poleg objave na spletni strani AJPES mora družba objaviti informacijo tudi na svoji spletni strani ali v drugem informacijskem sistemu. V ZGD-1 je določena še obveznost objave sklenitve poslov s strani obvladujoče družbe, ki jih sklenejo odvisne družbe s strankami, povezanimi z družbo, če bi jih morala družba v primeru, da bi bili opravljeni z njo, objaviti.
Zaradi nove ureditve sklepanja in odobravanja poslov s povezanimi strankami je novela ZGD-1K celovito uredila tudi sklepanje pogodb, pravnih poslov in drugih pravnih dejanj med družbo in njenimi direktorji ter nadzorniki. Pri tem je na novo ali spremenjeno urejeno sklepanje štirih vrst pogodb, in sicer pogodbe o opravljanju funkcije, pogodbe o svetovanju, posojilne pogodbe ter posli družbe s člani organov vodenja in nadzora.
Za kršitev predstavljenih določb je v 689.a členu določena kazenska sankcija. Z globo od 4.000 do 5.000 evrov se kaznuje poslovodstvo, ali prokurist, ki sklene pravni posel brez ustreznega soglasja nadzornega sveta, upravnega odbora oziroma skupščine. Druge civilnopravne sankcije niso določene, zato velja načelo neomejenega pooblastila za zastopanje v zunanjem razmerju iz 32. člena ZGD-1.
Vir: Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1): z novelo ZGD-1K, uvodna pojasnila Marijan Kocbek, Saša Prelič, GV Založba, 2021.
Zadnja novela Zakona o gospodarskih družbah, ZGD-1K, je prinesla dopolnitev nabora podatkov, ki jih mora vsebovati prijava za prvi vpis gospodarske družbe v register; poleg firme, dejavnosti, sedeža in drugih podatkov, določenih z zakonom, mora namreč ta po novem (med drugim) vsebovati tudi elektronski naslov. Obveznost prijave elektronskega naslova pa ne velja le za novoustanovljene gospodarske družbe, temveč morajo svoje podatke z novo zakonsko zahtevo uskladiti vse gospodarske družbe.
Elektronski naslov gospodarske družbe je javen podatek, ki bo objavljen na portalu ePRS. Za vpis v register ga je mogoče predložiti na več mestih, in sicer na točki SPOT, na izpostavi AJPES ali pri notarju, rok za uskladitev podatkov pa se izteče 24. 2. 2022.
Nespoštovanje obveznosti vpisa elektronskega naslova gospodarske družbe v register je opredeljeno kot prekršek, za katerega je predpisana globa, ki se lahko izreče tako družbi kot njeni odgovorni osebi, zato predlagamo, da preverite, ali so v register vpisani vsi zahtevani podatki vaše gospodarske družbe, in te po potrebi dopolnite.
Na splošno velja, da prijavitelji odgovor na pobudo gradbeni inšpekciji za uvedbo inšpekcijskega nadzora lahko čakajo nesorazmerno dolgo. Slednje velja tudi za primere poškodb na objektih, ki nastanejo zaradi neustrezne obnove oz. gradnje objekta v neposredni bližini.
Gradbeni inšpektor v primerih, kot je opisan zgoraj, uvede inšpekcijski postopek zaradi suma, da objekt zaradi poškodb neposredno ogroža zdravje in življenje ljudi. Ob tem velja omeniti, da prijavitelj v inšpekcijskem postopku ne more uveljaviti odškodninskega zahtevka, s katerim bi zahteval povrnitev škode, ki mu je kot posledica nepravilno izvedenih del na sosednjem objektu nastala, oz. povrnitev morebitne nepremoženjske škode, ki mu je iz tega naslova nastala zaradi posega v njegove ustavno zavarovane pravice. Nadalje predmet inšpekcijskega postopka ne more biti zatrjevanje manjvrednosti nepremičnine zaradi izvajanja gradbenih del na bližnjem gradbišču.
V kolikor gradbeni inšpektor pri ogledu poškodb na objektu ugotovi, da je objekt nevaren, torej, da neposredno ogroža zdravje in življenje ljudi, premoženje večje vrednosti, promet ali sosednje objekte, bo lastniku prepovedal uporabo objekta in odredil, da se v določenem roku objekt na njegove stroške ustrezno zavaruje ali da se na objektu oziroma delu objekta, ki je nevaren, v roku, ki ga določi, izvedejo vzdrževalna dela. Prav tako bo gradbeni inšpektor ukrepal, v kolikor bo ugotovili, da se gradnja ne izvaja skladno s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem oziroma, da ni skladna z zakonom in ostalimi predpisi.
V kolikor lastnik poškodovanega objekta meni, da so poškodbe na objektu (npr. razpoke) nastale zaradi izvajanja gradbenih del na bližjem objektu oz. gradbišču, lahko zahteva povrnitev škode od udeležencev pri gradnji v sodnem postopku.
Če na lastnem objektu opazite poškodbe, je smiselno poiskati pomoč strokovnjaka, ki si poškodbe ogleda, opravi ustrezne meritve in oceni, ali je utegnila škoda nastati prav zaradi gradnje oz. del na bližnjem objektu oz. gradbišču. Takšne ugotovitve vam lahko koristijo v morebitnem kasnejšem uveljavljanju odškodninskih zahtevkov zoper udeležence pri gradnji objektov.
V slovenski pravni red se s 1. 7. 2021 prenašajo določbe Direktive Sveta (EU) 2017/2455 z dne 5. 12. 2017, ki prinašajo spremembe predvsem glede DDV za dobave blaga na daljavo.
S 1. 7. 2021 se odpravlja oprostitev plačila DDV za uvoz pošiljk iz držav zunaj EU majhne vrednosti, tj. do 22 EUR. Tudi za te pošiljke se bo po 1. 7. 2021 obračunal DDV po stopnji, ki jo ima posamezna država članica. S tem se odpravlja oprostitev plačila DDV za pošiljke držav izven EU vseh vrednosti.
Pošiljke do vrednosti 150 EUR bodo tudi po 1. 7. 2021 oproščene plačila carine, enako tudi darila v vrednosti do 45 EUR, ki bodo oproščena tudi plačila DDV.
Vlada je v začetku meseca maja v Državni zbor vložila predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost, ki še ni sprejet.
V skladu z določbami Zakona o gospodarskih družbah (»ZGD-1«), Zakona o sodnem registru in Uredbe o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register se za ustanovitev družbe z omejeno odgovornostjo zahtevajo zlasti naslednji dokumenti:
Po uveljavitvi novele ZGD-1K pa je treba v primerih tujih družbenikov (tj. družbenikov iz drugih držav članic Evropske unije ali iz tretjih držav) posebno pozornost nameniti tudi določbi dvanajstega odstavka 10.a člena ZGD-1, ki je začela veljati 24. 2. 2021. Po omenjeni določbi morajo namreč tuje fizične ali pravne osebe predložiti ustrezna dokazila o izpolnjevanju pogojev iz 1. do 4. točke prvega odstavka 10.a člena ZGD-1, in sicer:
pri čemer ti dokumenti ne smejo biti starejši od 30 dni. V primerih slovenskih fizičnih in pravnih oseb pa omenjene preverbe opravijo v uradnih evidencah registrski organi in notarji, po uradni dolžnosti.
V zvezi s tujimi družbeniki in člani poslovodstva in/ali nadzornega organa je treba upoštevati zahtevo po vpisu takšnih oseb v slovenski davčni register in po pridobitvi slovenskih davčnih številk za take osebe. Prav tako pa je v zvezi z ustanovitvijo nove družbe treba opozoriti tudi na zahteve Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma v zvezi z identifikacijo in registracijo dejanskih lastnikov novoustanovljene družbe.
Ustanovitev družbe z omejeno odgovornostjo v Sloveniji sicer ni pretirano zahtevna, vendar pa vsebujejo določbe relevantnih predpisov številne zahteve tako z vidika zahtevanih dokumentov kot tudi z vidika obličnostnih zahtev. Te pa od bodočih družbenikov zahtevajo večjo mero previdnosti in ustreznega vnaprejšnjega načrtovanja postopka ustanovitve, da ne pride do neželenih zapletov pri ustanavljanju družbe, zlasti v primerih, ko je treba družbe ustanoviti v kratkem časovnem obdobju.
Državni zbor Republike Slovenije je 30. marca 2021 sprejel novelo Zakona o tujcih (ZTuj-2F), ki je začela veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, to je dne 27. aprila 2021, uporabljati pa se začne trideseti dan po njeni uveljavitvi, to je dne 26. maja 2021. Novela uvaja nov institut kompleksne krize na področju migracij, hkrati pa prinaša še nekaj novosti, predvsem v smeri zaostrovanja pogojev za bivanje tujcev v Republiki Sloveniji. Poglavitne rešitve se tako nanašajo na znanje slovenščine, združitev družine, zadostna sredstva za preživljanje in Brexit.
Novela obravnava nastanek kompleksne krize na področju migracij zlasti v okoliščinah, ko bi na določenem ali več območjih Republike Slovenije vstopilo zelo veliko število nezakonitih migrantov, ki bi hkrati izrazili namero, da zaprosijo za mednarodno zaščito. Takšne razmere bi lahko povzročile stanje, ko državni organi ne bi zmogli v celoti izvajati vseh svojih obveznosti, s tem pa bi omenjene razmere lahko vplivale tudi na delovanje drugih sistemov in podsistemov. Zato bo lahko Državni zbor Republike Slovenije z najmanj 46 glasovi razglasil kompleksno krizo, s katero bo mogoče začasno suspendirati izvajanje zakona o mednarodni zaščiti in tako omejiti dostop do azila.
Novela med drugim uvaja zahtevo po znanju slovenskega jezika na vstopni ravni (A1 po Skupnem evropskem jezikovnem okviru) za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje državljanu tretje države zaradi združitve družine, in na osnovni ravni (A2 po Skupnem evropskem jezikovnem okviru) za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje državljanu tretje države. Na novo je določen tudi obseg sofinanciranja udeležbe programov učenja slovenskega jezika in seznanjanja s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo v višini 50 odstotkov cene programa, pri čemer se omejujejo kategorije tujcev, ki bodo upravičeni do sofinanciranja. Določbe, ki se nanašajo na pogoj znanja slovenskega jezika, se bodo začele uporabljati po poteku dveh let od uveljavitve novele.
Poleg tega se zaostrujejo pogoji za združitev družine. Po novem bodo lahko tujci (državljani tretje države) to pravico uveljavljali šele po preteku dveh let (in ne več enega leta) zakonitega prebivanja na ozemlju Republike Slovenije. Nadalje se na področju izkazovanja zadostnih sredstev za preživljanje iz nabora sredstev, ki se upoštevajo v izračun, izvzemajo povračila stroškov v zvezi z delom, ki obsegajo stroške za prehrano med delom, prevoz na delo in z dela, ter povračilo stroškov na službenem potovanju.
Z novelo se zagotavlja tudi implementacija določb Sporazuma o izstopu Združenega kraljestva iz Evropske unije v delu, ki urejajo pravice v zvezi s prebivanjem in dovoljenji za prebivanje državljanov Združenega kraljestva in njihovih družinskih članov, ki so v Republiki Sloveniji zakonito prebivali dne 31. decembra 2020 in v Republiki Sloveniji še naprej prebivajo tudi po tem datumu, ter izdajo potrdila o pravicah obmejnega delavca.
Večina rešitev iz novele je naletela na ostre kritike nevladnih organizacij. Predvsem uvedba kompleksne krize je po njihovih navedbah v nasprotju z mednarodno konvencijo o pravicah beguncev, ki zagotavlja pravico zaprositi za mednarodno zaščito, kršeno pa naj bi bilo tudi načelo nevračanja, zato so že napovedale ponoven preizkus pred ustavnim sodiščem.
Novela Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), ki velja od 27. 3. 2021 dalje, dolžnikom, ki so fizične osebe, omogoča možnost individualnega odloga izvršbe v primeru nastopa izjemnih okoliščin. Predhodno je bil takšen odlog za fizične osebe predviden v sedmem protikoronskem zakonu, tj. PKP 7.
V skladu s spremenjenim 71. členom ZIZ bo po novem sodišče lahko na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti odložilo izvršbo, če bodo za to podani upravičeni razlogi.
Kot situacije, v katerih je predlog odloga upravičen, določba med drugim šteje (i) primer izvršbe na dolžnikov dom, če gre za izterjavo denarne terjatve, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine ter (ii) v primeru izvršbe za izpraznitev in izročitev stanovanja ali stanovanjske hiše, ki je dolžnikov dom, če dolžnik izkaže, da si bivanjske problematike ni mogel urediti drugače in bi nadaljevanje izvršbe ogrozilo njegov položaj in interese v večji meri, kot bi odlog izvršbe ogrozil položaj in interese upnika.
Nadalje novela kot situacijo, v kateri bi bil odlog upravičen, označi tudi primer, kadar dolžnik kot potrošni, zatrjuje neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Kot zadnji in morebiti za dolžnike najbolj zanimiv pa je razlog odloga izvršbe zaradi drugih posebno upravičenih razlogov, ki jih izkaže dolžnik. S slednjim so dolžnikove možnosti za odlog izvršbe opazno razširjene.
Na možnost odloga izvršbe bo v skladu z novelo dolžnika opozorilo sodišče v sklepu o izvršbi. V primeru izvršbe na nepremičnino bo odlog mogoč le do izdaje odredbe o prodaji, na kar bo dolžnik prav tako obveščen s strani sodišča že v sklepu o izvršbi.
Veseli in ponosni smo, da nas je The Legal 500 ponovno prepoznal kot eno vodilnih odvetniških pisarn v Sloveniji.
Zelo smo hvaležni našim strankam, njihovemu zaupanju v nas ter velikodušnemu prispevku k tej raziskavi, ki nam je ponovno omogočila uvrstitev med vodilne odvetniške družbe.
The Legal 500 preučuje delo odvetniških pisarn po vsem svetu, z obsežnim raziskovalnim programom, ki se vsako leto revidira in posodablja, da bi predstavil najsodobnejšo vizijo svetovnega pravnega trga. Lestvice temeljijo na vrsti kriterijev, vendar preprosto povedano poudarja ekipe, ki podjetniškim svetovalcem nudijo vrhunske in najbolj inovativne nasvete.
V tej raziskavi sodelujemo že vrsto let in spodbudno je videti razvoj naše odvetniške pisarne, ki ga priznava tako cenjen pravni imenik.
Več o uvrstitvi si lahko ogledate na uradni spletni strani The Legal 500.
Ponosni smo, da smo uspešno zaključili davčni postopek v vrednosti 13,5 milijona EUR v zvezi s transakcijo iz leta 2015. Finančna Uprava je kmalu po zaključku transakcije začela z davčnim pregledom in našim strankam odmerila davčno obveznost v višini 13,5 milijona EUR. Po vloženi pritožbi je Ministrstvo za Finance prvostopno odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek, v katerem je Finančna Uprava izdala (sedaj že pravnomočno) odločbo in odmerila davek v višini malo več kot 50 tisoč EUR, kar je pomenilo 99,54% zmanjšanje davčne obveznosti. Veseli smo, da je Ministrstvo za Finance nepristransko odločilo v zadevi, kar je pripeljalo do legitimne obdavčitve naših strank.
Zaradi ponovnih omejitev javnega življenja in sprejetih ukrepov za zajezitev epidemije COVID-19, med katerimi so ponovno tudi šolanje od doma, omejitve varstva otrok in omejitve javnega prevoza, je Vlada RS do 30. junija 2021 podaljšala ukrep nadomestila plač delavcem zaradi odrejene karantene in zaradi nemožnosti opravljanja dela zaradi višje sile iz razloga obveznosti varstva in ustavitve javnega prevoza.
Višina nadomestila plače je nespremenjena in znaša 80 odstotkov povprečne delavčeve mesečne plače zadnjih treh mesecev, višina nadomestila pa ne sme biti nižja od minimalne plače.
Zaradi varstva otrok so do nadomestila upravičeni starši otrok do vključno petega razreda osnovne šole, za katere starši ne morejo zagotoviti drugačnega varstva.
Tudi v podaljšanjem obdobju veljavnosti ukrepov so delodajalci upravičeni do povračila celotnega zneska nadomestila, povračilo pa morajo uveljavljati najpozneje v osmih dneh od začetka odsotnosti delavca.
V posledici ponovnega zaostrovanja in sprejetja omejevalnih ukrepov zaradi epidemije COVID-19, je predsednik Vrhovnega sodišča RS dne 29. 3. 2021 izdal Odredbo o dopolnitvi odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije, ki določa, da se vsi naroki, sklicani med 1. in 9. aprilom 2021, v zadevah, ki se po veljavnih predpisih ne obravnavajo kot nujne, štejejo za preklicane.
Poslovanje sodišč je torej ponovno omejeno; naroki, razpisani med 1. in 9. aprilom 2021, pa bodo prestavljeni na kasnejše datume.
Objavljen je bil predlog Zakona o katastru nepremičnin, ki, poleg pomembnih sistemskih rešitev na področju nepremičninskih evidenc, namesto ločenih postopkov izdelave elaborata v geodetski storitvi ter evidentiranja novih ali spremenjenih podatkov, kot jih trenutno določa Zakon o evidentiranju nepremičnin, določa nov, enoten »katastrski postopek«.
Po predlogu Zakona o katastru nepremičnin katastrski postopek vključuje (i) postopke za izdelavo elaboratov in izdelavo elaborata, ki jih izvajajo geodetska podjetja (posamezne naloge v zvezi z vpisom stavb in delov stavb lahko izvajajo tudi projektanti), ter (ii) upravne postopke preveritve in odločanja o predlaganih spremembah in (iii) vpis podatkov v kataster nepremičnin, ki jih izvaja geodetska uprava. Takšen enoten katastrski postopek med drugim zajema ureditve mej parcele, parcelacije, komasacije, določitve območij stavbnih pravic in območij služnosti, vpise stavb in delov stavbe ter spreminjanja podatkov o stavbi in delu stavbe.
V zvezi z novim katastrskim postopkom pa predlog Zakona o katastru nepremičnin prinaša pomembno posledico tudi za imetnike lastninske pravice na nepremičninah.
Predlog Zakona o katastru nepremičnin namreč določa, da se osebe, ki so v zemljiški knjigi vpisane z EMŠO (za fizične osebe) ali matično številko (za pravne osebe), obvesti o katastrskem postopku tako, da se na njihov naslov stalnega prebivališča ali naslov za vročanje pošlje vabilo za udeležbo pri dejanju na način, da ga osebe prejmejo vsaj 8 dni pred začetkom izvedbe dejanja. Za osebe, ki pa v zemljiški knjigi niso vpisane z EMŠO (za fizične osebe) ali matično številko (za pravne osebe) pa se šteje, da so bile vabljene, če je bil katastrski postopek objavljen v informacijskem sistemu kataster vsaj 8 dni pred začetkom izvedbe dejanja, kar pomeni, da takšnih oseb ni potrebno osebno vabiti.
Omenjena določila ima lahko pomembne posledice za veliko število oseb. Na podlagi podatkov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije na dan 8. 1. 2020 kar 1.628.424 imetnikov lastninske pravice v zemljiško knjigo ni bilo vpisanih s popolnimi podatki, kar predstavlja kar 15,4 % vseh imetnikov lastninske pravice.
Glede na omenjene rešitve predloga Zakona o katastru nepremičnin zato vsem osebam predlagamo, da preverijo vpise v zemljiški knjigi ter po potrebi poskrbijo za ustrezno dopolnitev ali popravek vpisanih podatkov. V nasprotnem primeru jih namreč v skladu s predlogom Zakona o katastru nepremičnin lahko doletijo pomembne pravne posledice.
Dne 9. marca 2021 je bila uspešno končana prva e-dražba slovenskega sodstva, na kateri je sodelovalo več dražiteljev. Na dražbi, ki je trajala 40 minut, je bilo stanovanje v velikosti 63,8 kvadratnih metrov, katerega izklicna cena je znašala 39.256,70 evrov, prodano za 77.000,00 evrov. V naslednjih treh mesecih je razpisanih več kot 550 e-dražb.
S 1. februarjem 2021 se lahko sodne dražbe v izvršilnem postopku izvajajo preko spleta in ne zgolj osebno na kraju dražbe. Do spletnih sodnih dražb se lahko dostopa na varnostno podprtem spletnem portalu sodnedrazbe.si, ki nadomešča objave na spletnih straneh sodstva in posameznih sodišč. Na enem spletnem mestu so tako objavljene vse prodaje nepremičnin, premičnin in pravic, ki se opravijo v sodnih postopkih in so razpisane po 1. februarju 2021. Izvajanje spletnih javnih dražb je možno pri prodaji nepremičnin in pravic v izvršilnih postopkih, način draženja pri ostalih tipih postopkov pa je viden na spletnem portalu.
Vpogled v objave je brezplačen in je možen brez registracije uporabnika, za ostale aktivnosti, kot so shranjevanje priljubljenih zadetkov in samo draženje, pa morajo uporabniki razpolagati s kvalificiranim potrdilom enega izmed overiteljev digitalnih potrdil, ter se prijaviti v SI-PASS sistem, pri čemer je omogočena tudi uporaba enkratnega gesla smsPASS. S tem je omogočen lažji dostop do javne dražbe, kar povečuje krog morebitnih dražiteljev in konkurence, s ciljem doseganja višjih cen stvari, ki se prodajajo, za učinkovitejše poplačilo upnikovih terjatev. Spletno draženje je lokacijsko in časovno neodvisno, anonimno (po potrjeni prijavi se dražitelju znotraj sistema dodeli enolični znak, s katerim sodeluje pri izbrani spletni dražbi) ter preprečuje morebitna dogovarjanja in izsiljevanja med posameznimi dražitelji.
Portal omogoča iskanje po več ključih, zainteresirani dražitelj pa se na dražbo prijavi enostavno z enim klikom. Sodišče, ki je razpisalo dražbo, po pregledu prijave in preveritvi plačila varščine, zainteresiranega dražitelja potrdi ali zavrne, o čemer je obveščen preko elektronske pošte in sistema portala. Vsem uporabnikom je zagotovljena verodostojnost transakcij, kar pomeni, da dražitelji ne morejo umakniti ali zanikati dane ponudbe, prav tako je onemogočeno dajanje ponudb pred in po času, ki je določen za spletno dražbo. Spletna dražba se začne in konča samodejno, pri čemer je omogočeno podaljšanje dražbe, če dve minuti pred koncem dražbe pride nova ponudba. Po končani dražbi vsak dražitelj prejme poročilo o poteku spletne dražbe.
Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-16/21-11 z dne 18. 2. 2021 začasno zadržalo izvrševanje tretjega, četrtega in petega odstavka Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 s sprem.; v nadaljevanju ZDR-1) ter 156.a člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS št. 63/07; v nadaljevanju ZJU), ki se nanašajo na ureditev upokojevanja starejših delavcev z izpolnjenimi pogoji za starostno upokojitev.
Ustavno sodišče je presojalo zakonitost 21. in 22. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (Ur. l. RS, št. 203/20; v nadaljevanju ZIUPOPDVE), ki določata nov poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v zasebnem in javnem sektorju. Gre za določbe, ki omogočajo delodajalcu, da delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov brez utemeljevanja razlogov z odpovednim rokom 60 dni, če delavec izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine
Kot je v odločitvi navedlo Ustavno sodišče, s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi preneha delovno razmerje in s tem pravice delavcev, ki izvirajo iz delovnega razmerja. Posledica odpovedi pogodbe o zaposlitvi za starejše delavce, za katere je še posebej značilna težja zaposljivost, ne bi pomenila le izgube zaposlitve, ampak bi lahko pomenila tudi konec njihove poklicne kariere. Po oceni Ustavnega sodišča bi bile posledice, ki bi nastale z nadaljnjim izvajanjem morebiti protiustavne zakonske ureditve, večje od posledic, ki bi nastale, če se do končne odločitve Ustavnega sodišča njeno izvajanje zadrži in bi se v presoji pokazalo, da niso protiustavne. Do svoje končne odločitve je Ustavno sodišče zadržalo tudi učinkovanje že vročenih odpovedi pogodb o zaposlitvi, ki so bile izdane skladno z novo ureditvijo. Ta je začela veljati z uveljavitvijo sedmega protikoronskega zakona, torej 31. 12. 2020, 60-dnevni odpovedni rok pa bi se na podlagi izpodbijane ureditve v primeru že vročenih odpovedi pogodb o zaposlitvi iztekel že na začetku marca.
S to določbo je Ustavno sodišče spremenilo svoje dosedanje stališče, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine ne more pomeniti ogroženosti pravic delavcev, saj jim je socialna varnost na koncu poklicne kariere zagotovljena s pridobitvijo starostne pokojnine brez zmanjšanja.
S ponosom sporočamo, da je naš managing partner Jan Sibinčič ponovno uvrščen v vodnik Chambers and Partners Global.
Veseli nas, da so naše stranke prepoznale njegovo delo in delo naše ekipe, in se zahvaljujemo vsem, ki ste pomagali in nam dali priložnost za uvrstitev med najboljše pravne strokovnjake.
Vedno stremimo k odličnosti in potrudili se bomo, da bomo še naprej zagotavljali kakovostne pravne storitve.
Več na uradni spletni strani Chambers and Partners.
V ponedeljek, 1. 3. 2021, se izteče rok za vložitev napovedi za odmero dohodnine od dohodkov iz kapitala (tj. dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov, obresti na denarne depozite, drugih obresti in dividend), dohodka iz oddajanja premoženja v najem ter napovedi za odmero davka od dobička od odsvojitve izvedenih finančnih instrumentov za leto 2020. Napovedi se oddajajo na predpisanih obrazcih, mogoče pa jih je oddati tudi elektronsko, preko sistema eDavki.
Zakonski rok za predložitev davčnih napovedi je sicer 28. 2. 2021, ker pa je letos to nedelja, ko FURS ne dela, se rok za predložitev davčnih napovedi za leto 2020 izteče v ponedeljek, 1. 3. 2021.
Od dne 5. 2. 2021 velja ti. osmi protikoronski zakon (Zakon o dodatnih ukrepih za omilitev posledic COVID-19, Ur. l. št. 15/2021, »PKP8«). PKP8 nekatere že sprejete ukrepe podaljšuje, uvaja pa tudi nove. Spodaj je podan kratek pregled najaktualnejših ukrepov:
Če je delodajalec opravil našteta izplačila, mora o tem obvestiti FURS najkasneje v roku 2 mesecev po izplačilu;
Novela razširja omejitve ustanavljanja družb in podjetnikov ter pridobitve statusa družbenika tudi na fizične in pravne osebe iz druge države članice ali tretje države. Poleg tega se opazno razširja tudi nabor kaznivih dejanj, zaradi katerih oseba ne more postati ustanovitelj, družbenik ali podjetnik. Slednje po novem velja tudi za kazniva dejanja zoper človekovo zdravje ter kazniva dejanja zoper splošno varnost ljudi in premoženja. Hkrati je določena dodatna omejitev ustanavljanja, pridobitve statusa družbenika ter opravljanja dejavnosti podjetnika za osebe, ki so bile v obdobju zadnjih 12 mesecev javno objavljene na seznamu davčnih zavezancev, neplačnikov DDV. Dodatna omejitev za ustanavljanje in pridobivanje poslovnih deležev v skladu z novelo velja tudi za osebe, ki jim je bila s pravnomočno odločbo Tržnega inšpektorata RS izrečena globa zaradi prekrška v zvezi z nedovoljenim posegom v osnovni kapital družbe.
Nadalje novela posega tudi v poslovanje družb z omejeno odgovornostjo, tako da na novo določa obveznost oblikovanja nadzornega sveta v tistih d.o.o., ki štejejo za subjekt javnega interesa. V takšnih družbah mora nadzorni svet oblikovati tudi revizijsko komisijo, razen v kolikor novela predvideva izjemo od te obveznosti. Poleg navedenega je v nekaj primerih na novo določena obveznost pridobitve soglasja nadzornega organa in celo javnega razkritja posla, v posebnem členu pa je urejeno sklepanje poslov med družbo in direktorji ali prokuristi ter z njimi povezanimi osebami.
V register bo po novem treba poleg sedeža vpisati tudi poslovni naslov družbe. Dopolnjen je tudi nabor podatkov, ki jih mora vsebovati prijava za prvi vpis družbe v register, in sicer bo moralo podjetje navesti tudi svoj poslovni in elektronski naslov.
Končno velja opozoriti še na nove kazenske določbe, ki jih prinaša novela. Tako prim. kot prekršek določa določitev poslovnega naslova v nasprotju z zakonom, hrambo osebnih podatkov o delničarjih družbe dlje od 12 mesecev ter opustitev dolžnosti objave in zagotavljanja brezplačnega dostopa do politike prejemkov in poročila o prejemkih. Na novo so določeni tudi prekrški posrednikov pri uresničevanju glasovalnih pravic delničarjev, institucionalnih vlagateljev, upravljavcev premoženja in svetovalcev za glasovanje, ki jih novela kot nove pravne kategorija vnaša v ZGD-1.
Zakon o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (ZIUPOPDVE) v 59. členu določa, da se ne glede na prvi odstavek 109. člena Zakon o dohodnini (ZDoh-2) v davčno osnovo za odmero dohodnine za leti 2020 in 2021 ne vštevajo dodatki, ki so jih zaposleni prejeli za delo v rizičnih razmerah, za nevarnost in posebne obremenitve pri izvajalcih socialno varstvene dejavnosti, zdravstvene dejavnosti, pri Uradu Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov ter pri zunanjih izvajalcih, ki opravljajo delo pri izvajalcu iz 56. člena ZZUOOP.
Prav tako se ne vštevajo v letno osnovo za odmero dohodnine dodatki za delo zaradi začasne razporeditve k izvajalcu v mreži javne zdravstvene službe, izvajalcu v mreži javne službe na področju socialnega varstva – institucionalno varstvo ali izvajalcu krizne namestitve v primerih povečanega obsega dela, kot tudi dodatki določenih javnih uslužbencev, zaposlenih v okviru javnih del ter dijakov in študentov za neposredno delo s pacienti oziroma uporabniki, obolelimi za COVID-19.
Navedeno bo imelo vpliv na izračun pravic iz javnih sredstev, pri katerih se praviloma upošteva dohodek iz dohodninske odločbe preteklega koledarskega leta: otroški dodatek, državna štipendija, znižano plačilo vrtca, subvencija malice za učence in dijake ter subvencija kosila za učence.
Delodajalci morajo do 31. januarja tekočega leta za preteklo koledarsko leto Finančni upravi Republike Slovenije sporočiti podatke o zaposlenih, katerim so bili izplačani dodatki v letu 2020 oziroma 2021 in višino izplačanega dodatka v datoteki z imenom VIRIZV.DAT – podatki o izplačanih dodatkih, ki se ne vštevajo v davčno osnovo za letno odmero dohodnine.
Za zavezance za dohodnino je prišlo tudi do spremembe v zvezi z zahtevkom na področju namenitve dela dohodnine za donacije, saj lahko zavezanec rezident sedaj zahteva, da se do en odstotek (prej do 0,5 odstotka) dohodnine nameni za financiranje upravičencev do donacij. Posameznemu upravičencu lahko nameni odstotek dohodnine, zaokrožen na desetinko odstotka (tj. 0,1 odstotka), pri čemer skupno namenjen odstotek več upravičencem ne sme presegati enega odstotka odmerjene dohodnine. Zavezancu rezidentu ni potrebno vlagati nove zahteve za namenitev dela dohodnine za donacije, ki so veljavne na dan uveljavitve ZIUPOPDVE, tj. na dan 31. 12. 2020, saj se odstotki avtomatično podvojijo, razen če zavezanec rezident svojo zahtevo spremeni.
Da bi se omogočilo financiranje iz namenitve dela dohodnine čim širšemu krogu nevladnih organizacij, so upravičenci do donacij za namenitev dela dohodnine:
Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve pošlje podatke o vseh nevladnih organizacijah za namene priprave seznama upravičencev do donacij za leto 2020 oziroma 2021 Finančni upravi Republike Slovenije, ki pripravi dopolnitev seznama upravičencev do donacij, in ga dalje pošlje ministrstvu pristojnemu za finance. Vlada Republike Slovenije v skladu z osmim odstavkom 142. člena ZDoh-2 določi dopolnitev seznama upravičencev do donacij (za leto 2020 najpozneje do dne 15. 5. 2021). Davčni zavezanec, ki bo želel nameniti del dohodnine za donacije upravičencem iz dopolnjenega seznama, bo moral vložiti zahtevo ali spremembo zahteve za odmerno leto 2020 najkasneje dne 31. 5. 2021.
Državni zbor Republike Slovenije je tik pred novim letom sprejel že sedmi protikoronski zakon, imenovan Zakon o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (»ZIUPOPDVE« ali »PKP7«), ki je stopil v veljavo dne 31. 12. 2020. PKP7 prinaša številne dodatne ukrepe na področju gospodarstva, ki naj bi podjetjem olajšali spopad z epidemijo, ohranili delovna mesta ter omogočili preživetje dejavnosti, ki v teh časih ne smejo poslovati oz. delujejo okrnjeno. Eden izmed takšnih ukrepov je tudi obveznost izplačila kriznega dodatka, predstavljena v nadaljevanju.
V skladu z določbami PKP7 morajo delodajalci v zasebnem sektorju izplačati krizni dodatek v višini 200 EUR ob izplačilu decembrske plače zaposlenim, ki so opravljali delo v mesecu decembru 2020, pri čemer ni pomembno ali je zaposleni delo opravljal na sedežu delodajalca, od doma ali na drugi lokaciji.
Do kriznega dodatka je upravičen tisti delavec, čigar zadnja izplačana plača (za mesec november 2020) ne presega dvakratnika minimalne plače, kar pomeni da njegova zadnja izplačana bruto plača ne sme biti višja od 1.881,16 EUR. Od izplačila kriznega dodatka v višini 200 EUR se ne obračunajo in ne plačajo prispevki za socialno varnost niti akontacija dohodnine.
Pri izračunu dvakratnika zadnje izplačane plače se upoštevajo vse sestavine plače, ki so poleg osnovne plače tudi del plače za delovno uspešnost in dodatki ter plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Če zadnja izplačana mesečna plača delavca presega dvakratnik minimalne plače, delavec ni upravičen do kriznega dodatka.
V primeru, ko delavec ni delal cel mesec, je upravičen do sorazmernega dela kriznega dodatka. Ob tem velja pojasniti, da delavcu pripada krizni dodatek za prazničen in drug dela prost dan, določen z zakonom, če bi na ta dan dejansko delal, ne pripada pa mu za morebitne druge oblike odsotnosti z dela, kot npr. zaradi začasnega čakanja na delo, izrabe letnega dopusta ipd. Če ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, ima prav tako pravico do kriznega dodatka sorazmerno delovnemu času, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, razen če delavec dela krajši delovni čas v posebnih primerih v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja.
Sredstva za izplačilo kriznega dodatka se zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije. Za povračilo izplačanega kriznega dodatka zaposlenim delavcem mora delodajalec preko portala eDavki predložiti izjavo, iz katere izhaja da je zaposlenemu izplačal krizni dodatek.
Izjava bo na voljo predvidoma v drugi polovici januarja, vložena pa mora biti najkasneje do konca februarja 2021. Na podlagi prejetih izjav bo FURS upravičenim delodajalcem povrnil izplačan krizni dodatek najpozneje do 20. marca 2021.
Vlada RS je na predlog predsednika Vrhovnega sodišča RS sprejela Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom (Ur. l. RS št. 190/2020; »Sklep«), ki je bil v Uradnem listu RS objavljen dne 17. 12. 2020.
S Sklepom je Vlada RS odločila, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo. Ker Sklep velja od dne 20. 12. 2020 do dne 10. 1. 2021, v navedenem obdobju roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, torej ne tečejo.
Zadržanje teka rokov velja tudi za procesne roke v nenujnih zadevah, ki so bili zadržani z Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena ZS zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 165/2020; »Odredba«). Odredba velja do preklica.
Nov Zakon o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19, imenovan tudi šesti protikoronski zakon oz. PKP6, vpliva na kar 38 zakonov. Ker ima epidemija lahko vpliv tudi na položaj strank v upravnem postopku, na način da omejuje ali onemogoča vodenje postopkov, je zakonodajalec s PKP6 posegel tudi na področje urejanja upravnih postopkov. Z uveljavitvijo PKP6 je bilo v Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) dodano novo XXII.a poglavje z naslovom VODENJE POSTOPKA OB IZREDNEM DOGODKU, ki vsebuje 306.a člen, katerega vsebino predstavljamo v nadaljevanju.
Že iz samega imena poglavja izhaja, da pri 306.a členu ZUP ne gre za začasno določbo, ki bi bila veljavna le v času epidemije, temveč se bo uporabljala tudi ob morebitnih naravnih in drugih hujših nesrečah ali podobnih izrednih dogodkih, ki v večjem obsegu vplivajo na položaj strank v upravnem postopku, omejujejo ali onemogočajo upravno odločanje organa v upravnem postopku.
V skladu z navedeno spremembo bo ZUP vladi omogočal, da v primeru izrednih dogodkov z odlokom določi začasne ukrepe, organe, na katere se ti ukrepi nanašajo, in čas veljavnosti ukrepov. Takšni začasni ukrepi morajo biti nujni, primerni in sorazmerni za zavarovanje položaja strank ter omogočanje odločanja v upravnih zadevah, veljati pa bodo pričeli šele z uveljavitvijo odloka vlade v vsakem posameznem primeru izrednega dogodka.
Vlada se bo glede na okoliščine izrednega dogodka lahko odločila za enega ali več začasnih ukrepov, pri čemer izbira med naslednjimi:
Navedeni začasni ukrepi bodo lahko odrejeni le za toliko časa, kolikor bo trajal posamezen izredni dogodek, vendar najdlje tri mesece. Če bo izredni dogodek trajal dlje kot tri mesece, bo vlada veljavnost začasnih ukrepov lahko podaljšala, vendar vsakič najdlje za tri mesece. Pri tem bo morala vlada mesečno preverjati okoliščine izrednega dogodka in upravičenost začasnih ukrepov.
Glede na trenutno stanje v državi in po svetu je mogoče pričakovati, da bo sprejetje predpisa kmalu doseglo svoj namen v smislu novih odlokov vlade na podlagi nove določbe ZUP.
Državni zbor Republike Slovenije bo na današnji 49. izredni seji razpravljal in glasoval o predlogu Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (ZIUOPDVE), ki ga je Vlada Republike Slovenije sprejela na dopisni seji dne 10. 11. 2020. Gre za šesti paket ukrepov (#PKP6), s katerim se želi omiliti in odpraviti posledice in vpliv nalezljive bolezni COVID-19 na številnih področjih gospodarstva, dela in delovnih razmerij, socialnega varstva ter zdravstvenega varstva.
Predlog zakona podaljšuje subvencioniranje skrajšanega delovnega časa do dne 30. 6. 2021, do katerega lahko delodajalec delavcu odredi delo s skrajšanim delovnim časom kljub sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za polni delovni čas. Prav tako predlog zakona podaljšuje možnost napotitve posameznega delavca na začasno čakanje na delo do dne 31. 1. 2021, pri čemer mora delodajalec vlogo za povračilo izplačanih nadomestil vložiti najkasneje do dne 15. 1. 2021. Dlje časa bo mogoče koristiti tudi odlog plačil obveznosti iz obstoječih kreditnih pogodb kot tudi na novo odobrenih kreditov v obdobju veljavnosti #PKP6, jamstvena shema Republike Slovenije za likvidnostne kredite po ZDLGPE pa se nekoliko spreminja.
Tudi tokratni paket uvaja nekatere nove ukrepe, izmed katerih izpostavljamo (i) delno kritje fiksnih stroškov najbolj ogroženim podjetjem in samostojnim podjetnikom v obdobju med 1. 10. 2020 in 31. 12. 2020, pri čemer lahko Vlada Republike Slovenije s sklepom podaljša ukrep za največ šest mesecev, (ii) možnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas brez javne objave prostega delovnega mesta, vendar najdlje za obdobje do dne 31. 8. 2021, (iii) poenostavljen postopek obvestitve Inšpektorata Republike Slovenije za delo pred pričetkom dela delavca na domu preko obrazca, dostopnem na spletni strani naslovnega inšpektorata, (iv) dodatek za delo v sivi in rdeči coni v višini 30 odstotkov osnove plače ne glede na razglasitev epidemije, (v) možnost odobritve odloga plačila davka ali prispevkov za čas do dveh let oziroma možnosti plačila davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev in (vi) možnost izvedbe virtualne skupščine v času trajanja epidemije.
Predlog zakona prinaša tudi občutno zvišanje kazni za tiste, ki v času epidemije ne bi spoštovali prepovedi oziroma omejitev zbiranja ljudi na javnih krajih. Za tovrsten prekršek bi se lahko posameznik kaznoval z globo od 1.000 EUR do 10.000 EUR. Posameznik, ki bi javno pozival h kršitvi predpisov ali odredb, s katerimi je pristojni organ zaradi omejevanja razširjanja nalezljive bolezni prepovedal oziroma omejil zbiranje ljudi na javnih krajih, ali bi v nasprotju s slednjimi organiziral zbiranje ljudi na javnih krajih, bi se lahko kaznoval z globo od 1.500 EUR do 15.000 EUR.
Predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je na podlagi 83. a člena Zakona o sodiščih (»ZS«) 13. 11. 2020 izdal Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena ZS zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (»Odredba«), ki dodatno omejuje poslovanje dela sodišč. Odredba je bila v Uradnem listu RS objavljena še istega dne in velja od 16. 11. 2020 do preklica, pri čemer – enako kot predhodna odredba predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 19. 10. 2020, ki jo Odredba nadomešča – predvideva tedensko preverjanje upravičenosti v njej določenih ukrepov.
Skladno z Odredbo vsa sodišča od 16. 11. 2020 poslujejo v omejenem obsegu v skladu s 83. členom ZS. Sodišča tako razpisujejo naroke in opravljajo druga procesna dejanja le v nekaterih nujnih zadevah iz 83. člena ZS, v neomejenem obsegu pa poslujejo tudi v kazenskih zadevah, v katerih bi kazenski pregon zastaral v šestih mesecih od uveljavitve odredbe.
V nenujnih zadevah in v zadevah, ki se ne glede na določbo 83. člena ZS na podlagi Odredbe ne štejejo za nujne, sodišča sicer odločajo in vročajo sodna pisanja, ne izvajajo pa narokov in ne opravljajo drugih procesnih dejanj, ki neizogibno terjajo fizično prisotnost strank ali drugih udeležencev sodnega postopka in ne izvajajo uradnih ur. Vsi naroki v teh zadevah v času veljavnosti Odredbe se štejejo za preklicane, razen če so sklicani videokonferenčno.
V nenujnih zadevah in v zadevah, ki se skladno z Odredbo ne štejejo za nujne, tudi ne tečejo procesni roki; teči začnejo prvi naslednji dan po javno objavljenem preklicu predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.
Končno, Odredba v veljavi ohranja tudi druge posebne ukrepe, predvidene že s predhodno odredbo predsednika Vrhovnega sodišča z dne 19. 10. 2020.
Od dne 24. 10. 2020 je v veljavi ti. peti protikorona paket (PKP5) oz. Zakon o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (ZZUOOP).
Na delovnopravnem področju PKP5 ohranja nekatere ukrepe za delodajalce, ki so jih uveljavili že prejšnji interventni zakoni, uvaja pa tudi nekatere novosti.
Ključni ukrepi, ki se jih delodajalci lahko poslužijo za omilitev in odpravo posledic COVID-19, so sledeči:
ZAČASNO ČAKANJE NA DELO
PKP5 podaljšuje ukrep začasnega čakanja na delo. Delodajalec lahko delavce napoti na čakanje na delo do 31. 12. 2020. Vlada RS lahko s sklepom ta ukrep podaljša še za največ 6 mesecev, vendar najdlje do 31. 7. 2020.
PKP5 zaostruje pogoje, pod katerimi lahko delodajalci uveljavljajo povračilo izplačanih nadomestil plače zaradi čakanja na delo pri Zavodu Republike Slovenija za zaposlovanje, in sicer na način, da zvišuje prag ocene upada prihodkov delodajalca.
Delodajalec vlogo za povračilo nadomestil vloži v elektronski obliki v osmih dneh od napotitve delavca na začasno čakanje na delo, vendar najpozneje do 15. decembra 2020.
SUBVENCIONIRANJE SKRAJŠANEGA DELOVNEGA ČASA
Enako kot predhodniki PKP5 tudi slednji omogoča subvencioniranje skrajšanega delovnega časa, pri čemer so pogoji ostali nespremenjeni. Ukrep velja do 31. 12. 2020 (z možnostjo podaljšanja).
Delodajalec mora vlogo za uveljavljanje subvencije pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje vložiti najkasneje do 10. 12. 2020.
NADOMESTILO PLAČ DELAVCEM ZARADI KARANTENE ALI NEMOŽNOSTI OPRAVLJANJA DELA ZARADI VARSTVA OTROK
PKP5 določa možnost delodajalca, da uveljavlja pravico do povračila izplačanih nadomestil plače za delavce, ki zaradi odrejene karantene ne morejo opravljati dela, delodajalec pa jim ne more organizirati dela na domu. Prav tako je ta možnost predvidena za delavce, ki dela ne morejo opravljati zaradi višje sile, ki je posledica obveznosti varstva otroka do vključno 5. razreda osnovne šole oz. otroka s posebnimi potrebami.
Po PKP5 je delodajalec upravičen do povračila nadomestila plač delavcem zaradi karantene od 1. 10. 2020 do 31. 12. 2020. V primeru nemožnosti opravljanja dela zaradi varstva otrok pa je delodajalec upravičen do povračila že od 1. 9. 2020 dalje (prav tako do 31. 12. 2020), v obeh primerih z možnostjo podaljšanja za šest mesecev.
PKP5 določa krajše roke za vložitev zahteve za povračilo nadomestil kot prej veljavni interventni zakoni: delodajalec mora vlogo vložiti v 8 dneh od pričetka odsotnosti delavca oziroma v 8 dneh od uveljavitve PKP5, če delodajalec uveljavlja povračilo nadomestil plače za čas pred njegovo uveljavitvijo. V vsakem primeru mora delodajalec vlogo vložiti do 31. 12. 2020.
PKP5 določa tudi dodatne pogoje in zahteve, pod katerimi bodo lahko delodajalci uspešno uveljavljali povračilo izplačanih nadomestil.
Poleg navedenih ukrepov PKP5 uvaja še dve pomembni novosti:
ODSOTNOST Z DELA BREZ POTRDILA OSEBNEGA ZDRAVNIKA
PKP5 prinaša veliko novost na področju odsotnosti z dela zaradi bolezni in omogoča, da so delavci bolniško odsotni z dela brez potrdila osebnega zdravnika o upravičeni zadržanosti z dela do tri zaporedne delovne dni. Ta možnost je delavcem na voljo le enkrat letno. Delavec mora delodajalca o odsotnosti obvestiti prvi dan odsotnosti v pisni obliki (lahko tudi po elektronski pošti).
Nadomestilo za čas kratkotrajne odsotnosti z dela brez potrdila osebnega zdravnika delavcu založi delodajalec, ki lahko uveljavlja povračilo od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ukrep je veljaven do 31. 12. 2020, Vlada RS pa lahko njegovo veljavo podaljša še za šest mesecev.
STROŠEK TESTA NA COVID-19 NI BONITETA DELAVCA
V primeru, da delodajalec delavca napoti na testiranje na COVID-19, se plačilo testa ne šteje za boniteto delavca, kar velja vse do 30. junija 2021. Tudi ta ureditev bo lahko s sklepom Vlade RS podaljšana za nadaljnjih šest mesecev.
Predsednik Vrhovnega sodišča je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih (»ZS«) 19. 10. 2020 izdal Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (»Odredba«). Omenjena določba ZS namreč predsedniku Vrhovnega sodišča daje pooblastilo, da v primerih izrednih dogodkov, ki so opredeljeni v prvem odstavku 83.a člena ZS, z odredbo določi posebne ukrepe, ki določajo način poslovanja sodišč, upoštevaje izredni dogodek, da se v čim večjem obsegu zagotovi redno izvajanje sodne oblasti.
Odredba je bila v Uradnem listu objavljena 19. 10. 2020, velja pa od 20. 10. 2020 do preklica, pri čemer je treba tedensko preverjati upravičenost v njej določenih ukrepov. Z Odredbo se za razliko od marčevskega ukrepa, ko so sodišča delo opravljala samo v nujnih zadevah, delo sodišč (zaenkrat) ne ustavlja, temveč se določajo le nekateri ukrepi, ki so namenjeni čim bolj nemotenemu delu sodišč tudi med novim valom epidemije COVID-19.
Posebni ukrepi, ki so bili sprejeti z Odredbo, se nanašajo na naslednja področja:
V zvezi s samim vstopom v sodna poslopja Odredba določa, da morajo, kjer je to mogoče, sodišča določiti ločeni vstopni točki za stranke, njihove pooblaščence in druge uporabnike sodnih storitev ter za sodnike in sodno osebje. Pri tem pa je treba na vseh vstopnih točkah izvesti preventivne ukrepe za preprečitev širjenja COVID-19, vključno z merjenjem telesne temperature vstopajočim in objavo pisnega obvestila o preventivnih ukrepih, ki so uvedeni v prostorih posameznega sodišča.
Razen v nujnih zadevah, kakor jih določa ZS, je:
Poleg tega je osebi, če ta ni vabljena na sodišče, dovoljen vstop v sodno poslopje samo v času uradnih ur ob predhodni najavi.
Z odredbo se določa možnost za izvedbo narokov, sej in zaslišanj preko videokonferenčnih sistemov, pod pogojem, da so izpolnjeni tehnični in prostorski pogoji, in ob ustreznem upoštevanju ostalih procesnih pogojev za izvedbo takšnega procesnega dejanja.
V primeru, da naroki, seje in zaslišanja niso izvedeni videokonferenčno, veljajo naslednja pravila:
Če v posameznem primeru ni mogoče slediti zgoraj omenjenim pravilom, pa morajo sodišča v skladu z Odredbo takšne naroke preklicati.
Z vidika ustavnih in postopkovnih pravic oziroma jamstev strank v sodnih postopkih pa je pomemben tudi ukrep, v skladu s katerim lahko sodnik posameznik oziroma predsednik senata začasno omeji javnost glavne obravnave (ali njenega dela) in določi druge varovalne ukrepe.
Poleg ukrepov, ki so bili določeni z Odredbo, pa je z Odredbo predsednikom posameznih sodišč dana tudi možnost, da sprejmejo dodatne ukrepe le za posamezna sodišča. Zato je treba pred prihodom na posamezno sodišče preveriti, ali so na tem sodišču sprejeti kakšni dodatni ukrepi.
Revolut Ltd, britansko fin-tech podjetje, ki ponuja bančne storitve, se pripravlja na izstop Združenega kraljestva iz Evropske unije, zaradi česar je začelo s premikom svojih strank na litovsko podjetje Revolut Payments AUB, institucijo za izdajo elektronskega denarja, ki je podvrženo dovoljenjem in nadzoru Banke Litve. S takšno potezo želi Revolut svojim strankam, ki niso iz Združenega kraljestva, ne glede na končni izid Brexita, še naprej ponujati enake storitve kot do sedaj. Postopek selitve naj bi se zaključil še pred iztekom prehodnega obdobja za Brexit, ki je določen na dan 31. december 2020.
Za tiste, ki jih skrbi premik v Litvo, ni razloga za zaskrbljenost, saj je Revolut Payments AUB, tako kot Revolut Ltd, podvržen strogi ureditvi in nadzoru s strani organov Evropske unije. Na državni ravni institucije za izdajo elektronskega denarja nadzorujejo centralne banke držav članic Evropske unije, vsaka nacionalna centralna banka pa je hkrati pod nadzorom institucij Evropskega sistema finančnega nadzora in je kot takšna dolžna spoštovati vse veljavne predpise Evropske unije. Revolut Payments AUB dejansko deluje v Litvi v skladu s pridobljeno licenco institucije za izdajo elektronskega denarja že od konca leta 2018.
Po zaključeni migraciji bodo Revolut računi v skoraj vseh pogledih ostali enaki dosedanjim in uporabniki jih bodo lahko uporabljali kot običajno. Stari GB IBAN za prejemanje vhodnih plačil bo nadomeščen z novim LT IBAN, pri čemer bodo lahko uporabniki še dva meseca prejemali plačila tudi na svoj stari GB IBAN. Po izteku tega obdobja pa bodo plačila na GB IBAN vrnjena pošiljatelju. Zato je pomembno, da uporabniki posodobijo podatke IBAN, če je to potrebno. Selitev pa prinaša še eno zelo pomembno dolžnost strank, ki morajo nove Revolut račune v Litvi prijaviti Finančni upravi Republike Slovenije (ker Finančna uprava podatkov o tujih računih ne pridobiva po uradni dolžnosti), prav tako pa morajo tudi sporočiti datum zaprtja starih britanskih Revolut računov, ki naj bi ga uporabniki prejeli s strani Revoluta.
Zavezanec mora sporočiti podatke o tujem računu v roku 8 dni po odprtju, pri čemer se lahko prijava novega računa in odjava starega izvede istočasno. Prijavo je mogoče oddati na dva načina (i) elektronsko preko storitev elektronskega poslovanja eDavki (na obrazcu DR-Račun) oziroma (ii) osebno ali po pošti (na obrazcu DR-02 za fizične osebe, na obrazcu DR-03 za fizične osebe z dejavnostjo in na obrazcu DR-04 za pravne osebe, in sicer na katere koli finančnem uradu (razen na Posebnem finančnem uradu in Generalnem finančnem uradu). Seznam finančnih uradov s kontaktnimi podatki je objavljen na spletni strani Finančne uprave: kontakti. Prijavi mora biti priložen dokument, iz katerega so razvidni podatki o računu, odprtem v tujini (na primer bančna kartica, pogodba o odprtju bančnega računa, posnetek zaslona IBAN računa), da lahko finančni urad preveri pravilnost oziroma točnost podatkov. Pri vnosu številke računa je treba paziti, da se ne vpiše številka bančne kartice, temveč številka računa. Več informacij lahko najdete na spletnih straneh Finančne uprave za fizične osebe in poslovne subjekte.